Zgodbe

Še ena jesen v objemu korone?

Jelka Sežun
19. 7. 2021, 22.00
Deli članek:

Poleti se laže diha – ampak potem pride jesen in nam začnejo spet prepovedovati stvari, nam rezati svoboščine, ki so bile prej samoumevne, nas zapirati v občine, nam s težko sapo dihati za ovratnik. Poletje se je že prevesilo v drugo polovico, čez dober mesec bo uradno jesen, virus, ki očitno ni plesal samo eno poletje, je pa še vedno z nami. Nas čaka še ena jesen v objemu korone? Da in nepreklicno da. Toda ali bo ta koronska jesen zelo podobna lanski ali pa bo svobodnejša in bolj sproščena, je odvisno od nas.

shutterstock
Ali bo ta koronska jesen zelo podobna lanski ali pa bo svobodnejša in bolj sproščena, je odvisno od nas.

Tole zagotovo vemo, korona bo še lep čas z nami in četrti val bo. Prihaja morda prej, kot si mislimo. Ne vemo pa, ali bomo spet zapirali šole in vrtce, občine in regije, ali bomo spet po sili sedeli doma in izgubljali razum – ali pa bo korona končno le postala to, kar ji že lep čas napovedujejo, nič hujša od prehlada, in se bo dalo z njo dokaj normalno živeti. Ozrli smo se po svetu, kako se v drugih deželah pripravljajo na jesen, in ugotovili tole: ukrepi bodo sicer različno strogi, a vsi strokovnjaki v en glas trdijo isto: tam, kjer bo več ljudi cepljenih, bosta jesen in zima minili z manj žrtvami ter bistveno laže kot lani. Precepljenost svetovnega prebivalstva – okrog 80 odstotkov vseh ljudi na svetu bi se moralo cepiti – je edini način, da ukrotimo korono. A smo še daleč od te številke.

Podpovprečni. Pri precepljenosti smo pri nas pod evropskim povprečjem (ki je 43 odstotkov, mi smo tam okrog štirideset), na dvajsetem mestu od sedemindvajsetih. In padamo. Do sedemdesetodstotne precepljenosti, ki so nam jo obljubljali do poletja – o imenih ne bomo, ampak on ve, koga mislimo – je še neskončno daleč. Pri tem se pa še cilj odmika, po najnovejših izračunih bi morali priti na vsaj osemdeset odstotkov, da bi dosegli kolektivno imunost. 

Da bi še vedno oklevajoče spravili na cepilna mesta, jim je država pripravljena priti naproti, tako je NIJZ pred kratkim objavil, da na željo dopuščajo tudi kombiniranje cepiv, vendar bo moral tisti, ki to želi, podpisati posebno izjavo, da prevzema odgovornost, stroka namreč kombiniranja ne odobrava enoglasno in opozarja, da so morda pozitivni učinki takega cepljenja res večji – ampak nezaželeni učinki tudi.

Za prebolevnike še vedno velja, da zadostuje en odmerek – razen če gre za starejše v DSO, tem priporočajo dva odmerka. A tudi mlajši, ki si izrecno zaželijo dva odmerka, ju lahko dobijo. Prav tako dvakrat cepijo tiste, ki so covid preboleli pred več kot osmimi meseci.

Slabo kaže. Ker se pa ne zdi verjetno, da se bodo tisti, ki so se doslej cepljenju izogibali, množično premislili, poglejmo, kako nam kaže. Z eno besedo, slabo: po matematičnem modelu profesorja Janeza Žiberta z zdravstvene fakultete, ki predvideva petdesetodstotno precepljenost prebivalstva, bi se bolnišnice in intenzivni oddelki spet začeli polniti sredi oktobra. Vlada spet rožlja z zapiranjem šol in vrtcev, čeprav Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni (ECDC) milo prosi, naj bo zapiranje šol čisto zadnji in skrajni ukrep. Na Gospodarski zbornici bijejo plat zvona – če bo prišlo do zapiranja gospodarstva, spet, bi to po njihovih izračunih pomenilo izgubo 1,7 milijarde evrov prihodkov in 2500 delovnih mest. Državi bi podpora gospodarstvu odnesla okrog 800 milijonov evrov, po 400 evrov na prebivalca. Najbolj bi jih po glavi spet dobili gostinstvo in nastanitve, šport, kultura in razvedrilo, organizacija kongresov in sejmov, javni prevoz, izobraževanje ter osebne storitve. 
Vmes si je vlada (očitno pod vtisom dogajanja v Franciji) spet premislila in zatrdila, da zapiranja ne bo, med vrsticami je bilo razbrati, da bo necepljenim življenje oteženo.

In vas vprašam, ali ni bolj preprosto (in ceneje za vse), če se greste cepit?

Žametna prisila. Po začetnem navalu je cepljenje izgubilo zalet, ne le pri nas, tudi v drugih državah – delež cepljenih prebivalcev je povsod daleč pod številko, ki bi zagotovila kolektivno imunost, zato se že nekaj časa pojavljajo napovedi o uvedbi obveznega cepljenja. Ampak to je politično, pa tudi strokovno hudo negotov korak, zato v večini držav zagotavljajo, da obveznega cepljenja ne bodo uvajali – razen seveda v Turkmenistanu, tam je cepljenje obvezno za starejše od sedemnajst let, ali Indoneziji, kjer te oglobijo, če cepljenje zavrneš. Ampak, kot se reče, mačko je moč odreti na več načinov – če ljudi že ne morejo prisiliti k cepljenju, vlade poiščejo različne načine, kako prebivalce pripraviti do tega, da se gredo sami cepit. Kar je sicer še vedno prisila, ampak mehkejša. Tako rekoč žametna.

Vzemimo Francijo, kjer je z dvema odmerkoma cepljenih okrog 36 odstotkov prebivalcev – le tri dni po tistem, ko so se po šestnajstih mesecih spet odprli nočni klubi, je predsednik Macron oznanil, da pripravljajo zakon (podpira ga tudi večina strank), ki bo zahteval, da se vsi zdravstveni delavci cepijo do 15. septembra. Že od 21. julija pa bo vstop v zabaviščne parke ali kulturne ustanove in nato od avgusta še v restavracije, nakupovalne centre, bolnišnice, domove ostarelih ... dovoljen le tistim, ki imajo potrdilo o cepljenju ali svež negativni test. Ampak testiranje ne bo več brezplačno kot doslej – tudi to je oblika pritiska. Je delovalo? No, presodite sami – še isti večer se je za cepljenje prijavilo 926.000 ljudi, skoraj milijon torej. Po 20.000 na minuto. Od teh sta skoraj dve tretjini mlajši od 35 let. Napovedujejo, da bodo vse cepili do konca avgusta. In je potem vladni svetovalec profesor Jean-François Delfraissy lahko olajšano vzdihnil, »mislim, da bomo imeli četrti val, vendar bo zaradi ravni precepljenosti veliko zmernejši kot prvi trije«.
Le nekaj dni pozneje so tudi pri nas objavili, da testi ne bodo več brezplačni.

V Italiji so že pred meseci odredili obvezno cepljenje za vse delavce v zdravstvu. Če se ne cepiš, ne moreš v službo in tudi ne dobiš plače. Konec debate. Avstralija zahteva cepljenje starejših, pa zaposlenih v zdravstvu in hotelih, namenjenih karanteni. Prav tako Grčija, tam se morajo cepiti zaposleni v zdravstvu (od septembra) in domovih za starejše (takoj). V gledališča, bare, kinodvorane dovolijo le cepljenim. Uvajajo program cepljenja za starostno skupino 15–17 let. Tudi Velika Britanija uvaja obvezno cepljenje za zdravstvene delavce, a šele z oktobrom. Na Hrvaškem, kjer so načrtovali, da bo do začetka julija cepljena dobra polovica prebivalcev, pa jim to ni uspelo, zagotavljajo, da k cepljenju ne bodo nikogar silili – toda državne podpore podjetjem pogojujejo s potrdili o cepljenju ali testiranju delavcev.

Avstrijci bolj stavijo na korenček kot na palico. Čeprav povsod, tudi na terasah lokalov, velja zahteva PCT – preverjati so jo dolžni lastniki lokalov – k cepljenju nikogar ne silijo, raje poskušajo z vztrajnim prepričevanjem in blago podkupnino. Tako, na primer, razmišljajo, da bi uvedli cepilna mesta tudi v muzejih, cepljenčke pa nagradili z brezplačno vstopnico. Cepiti nameravajo tudi na pokopališčih – žive, domnevamo – na kopališčih, v poletnih kinih ... Raziskava javnega mnenja v Nemčiji je pokazala, da le 16 odstotkov Nemcev verjame, da jesen ne bo prinesla novih omejitev – ampak vlada je rekla, tudi če omejitve bodo, bodo veljale le za necepljene, cepljeni pa bodo lahko živeli povsem normalno. Zanje lockdown, če do njega pride, ne bo veljal. Švedi, ki že od začetka počnejo vse malo po svoje, zelo počaaaaaasi odpravljajo omejitve družabnega življenja in povsem neagresivno cepijo mladino s Pfizerjevim cepivom, ki je dovoljeno starejšim od dvanajst let. Avgusta na cepljenje vabijo šestnajst- in sedemnajstletnike. Tudi Švedi pričakujejo, da se bo delta razširila še pred jesenjo, vendar zaupajo v učinkovitost svojih ukrepov.

Kot smo rekli, tisoč načinov je, kako odreti mačko. Ali kako ljudi nežno poriniti proti cepilnemu mestu.

Več v reviji Zarja Jana št. 29, 20.7.2021