5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

nikolina tutić poroka Njena.si

Nikolinin mož ima dva otroka z drugo tekmovalko

jumbo visma roglic Ekipa24.si

Joj, samo tega ne ... Tik pred Tourom iz ...

Zgodbe

Skupaj bomo stopili tudi naslednjič!

Referendumska nedelja je minila prehitro, kot da nismo doživeli tiste katarze, kot jo po navadi po volilni nedelji z vsaj dvourno povolilno oddajo na nacionalki, recimo. Kdo so ljudje, ki so delali zadaj, kaj so počeli, kdo je ta sila, ki je premaknila Slovenijo in aktivirala ljudi, da so naposled le popravili že tradicionalno porazno volilno udeležbo? Predstavljamo vam skromen, a garaški delček gibanja, ki vliva upanje za prihodnost. Ko se bo grozilo javnemu dobremu, naravi ali socialni nepravičnosti, se bodo ponovno oglasili in zagnali motorje, zatrjujejo in se še enkrat ne pozabijo zahvaliti vsem, ki ste prišli na volišča.

Naj takoj razjasnimo: prostovoljci iz devetnajstih nevladnih organizacij in mnogo tistih, ki niso člani prav nobene, so garali vse dni v tednih pred referendumom – poleg svojih rednih služb in študija. Brez obeta plačila, »le« z znanjem, jekleno voljo, s srcem na pravem mestu in z zavedanjem, da je treba.

Za Inštitut 8. marec ni bilo samoumevno, da so zraven, a jih je poklicala Alenka Kreč Bricelj iz kulturno-ekološkega društva Smetumet in prosila za pomoč. Sami ne bodo zmogli. Na inštitutu so se pogovorili in naposled kljub utrujenosti od pravkar zaključene kampanje za redefinicijo posilstva soglasno sklenili, da bodo zraven.
Najprej so pomagali zbrati tistih prvih nekaj tisoč podpisov, sledil je drugi korak – 40.000 na upravnih enotah overjenih podpisov, pri čemer so imeli že utečen sistem iz pretekle kampanje in so ga samo še izboljšali. Ko pa se je zagnala referendumska kampanja, se je sočasno zagnalo toliko stvari, da aktivnosti niti ne bi znali opisati kronološko.

Ferdo, piši – do 40.000! Prešteti 40.000 podpisov je milo rečeno zelo veliko. »V državnem zboru ne samo da ponovno preštejejo podpise, ampak tudi preverijo vsak list s podpisom, ali so podatki na njem točni. Da bi bili prepričani, da jih imamo res dovolj, smo vse to pregledovali tudi mi. Zato smo vsak vikend – od petka do nedelje – vsak dan po dvanajst ur zaprti v Nikinem stanovanju pregledovali, šteli, kupčkali in pakirali v škatle,« pripoveduje Mojca Lukan.
»Ne samo da smo šteli, tudi številčili smo – do 40.000 smo šteli in pisali na roke,« jo dopolni Sara Ugrin. »Bili bi presenečeni, koliko časa potrebujete samo za odpiranje kuvert. Imeli smo prostovoljca, ki je bil odgovoren zgolj za to, da je hodil po pošto in jo odpiral.«
Inštitut 8. marec se je kmalu od tistega »bomo zraven« transformiral v koordinatorja kampanje. »Tako kot imajo okoljske organizacije veliko znanja o okolju ter zakonodaji s tega področja, imamo na inštitutu znanje o tem, kako se dela na terenu, z ljudmi, in smo zelo operativni. Ker smo nagnjeni k temu, da veliko in hitro delamo, smo nekako pristali v tej vlogi,« pojasnjuje Nika, Miha Stegel pa pripominja, da se je hitro izkazala in prepoznala izkušenost inštituta za take akcije. »Mislim, da je bil tudi zelo hitro jasen njihov odnos, češ, nimamo časa za neumnosti, treba je konkretno poprijeti.«

In zakaj jim je uspelo? Samo zato, ker so trdo delali – in skupaj z njimi pol Slovenije, ne pozabijo dodati. Dokler nisi zraven, ne moreš vedeti, kaj te pri taki kampanji sploh čaka. Veliko je »nevidnega« dela: oblikovanje letakov, tiskanje, razrez, deljenje, lepljenje, razpošiljanje, izdelovanje brošk, deljenje, organizacija spletnih dogodkov, komunikacija z javnostjo, prostovoljci so pisali pisma državljanom, jih delili, plakatiranje, izobraževanje o zakonu, izobraževanje prostovoljcev ... Delovnih ur sploh niso šteli, so si pa mnogi morali zadnji in najintenzivnejši teden pred referendumom vzeti kar dopust. Bilo je treba delati od osmih zjutraj do polnoči in usklajevanje službenih urnikov in tistih za kampanjo ni bilo več mogoče. »Ko sem zvečer legla v posteljo, se mi misli niso hotele umiriti, nenehno sem tuhtala, kaj še lahko in kaj moram narediti,« razlaga Katarina Žakelj iz društva CIPRA.
Sodelovale so vse generacije, a so tokrat izstopali mladi, ki jih poprej v tovrstnih kampanjah nismo srečevali. »Mladi so pogosto nenagovorjeni in nevključeni v odločitve glede lastne prihodnosti in ta kampanja je to spremenila,« je dejala Katarina Žakelj. In to je bilo sodelovanje za skupen cilj – tako vsebinsko kot etično. Poklon.

Andraž Kos, 23 let: Aktivizem me je spremenil
Študent psihologije, ki si denar služi kot nogometni sodnik, je kot prostovoljec z inštitutom sodeloval že pri prejšnji kampanji. A zakaj? Ker je spremljal njihovo delo in cenil njihovo prizadevanje, hkrati pa je prostovoljec v drugi nevladni organizaciji, ki se ukvarja z delikti posilstva. Že po prvi kampanji je intenzivno sodelovanje z inštitutom v njem pustilo sledi. »Od moje misli, da bi rad nekaj spremenil, sem zdaj prišel do stopnje, ko res nekaj spreminjam. Do inštituta sem imel prej kar neko strahospoštovanje, saj sem iz drugih kolektivov imel izkušnje, da v prvih mesecih vlada zadržanost. V inštitutu pa je bilo udarno in delovno na polno že od prve sekunde. Človek zato dobi upanje, da so pred nami boljši časi, in to te gotovo ponese. Mogoče sem bil sprva entuziastičen, nato se je to spremenilo v surovo delo. Ta aktivnost me je definitivno spremenila. Poleg z več upanja zrem v prihodnost tudi z več poguma in zavedanjem, da te nikoli ne sme biti strah povedati tega, kar misliš – na dostojen način.«

Mojca Lukan, 26 let: Tako se rojeva dobro

Prihaja iz Vnanjih Goric, kjer je odraščala obdana s kmetijami, ima jo tudi njen dedek. Prav v nedeljo, ko je bil referendum, se je njena razširjena družina zbrala na pikniku, in ne da bi jih morala posebej nagovarjati, so se vsi udeležili referenduma in ji povedali, kako ponosni so, da se nekdo iz družine bori za nekaj tako pomembnega. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je zaposlena kot mlada raziskovalka, pripravlja doktorsko nalogo iz pedagogike.
Pri kampanji je bila tudi stik z mediji in vsakokrat je pred novinarji ostala brez odgovora pri vprašanju, kako se bodo financirali. »Naša največja zmaga poleg tega, da zakon ni bil sprejet, je oblikovanje tako velike skupnosti, ki bo lahko delala še naprej. Rojeva se upanje in to se samo potencira. Danes je sindikat taksistov objavil, da so bili brezplačni prevozi na volišča velik uspeh in da bodo to počeli tudi ob vseh naslednjih volitvah. Tako se rojeva dobro, oblikuje in krepi skupnost.«

Nika Kovač, 27 let: Zgradila so se trdna zavezništva

Prvi obraz Inštituta 8. marec, njegova direktorica, sociologinja in antropologinja iz Ljubljane, se pošali, da zadnje dni gleda že iz vsake paštete. Čeprav jo morda kdo ocenjuje drugače, je skromna in ne sili v ospredje. Je pa krasna govornica in prinaša v medijska soočenja svež veter – kultiviran, vsebinsko poln in, ne najmanj pomembno, z vsem tem še dobro mero prijaznosti. Aktivistka Maude Barlow, ki je v Organizaciji združenih narodov dosegla sprejem vode kot človekove pravice, pravi nekako takole: »Aktivisti boste včasih sami, spraševali se boste, zakaj jaz, zakaj je drugim vseeno ... in potem boste postali vodje.« To se je zgodilo Niki Kovač.
Sodelujoči so se spoznali v njihovih najslabših pa tudi v najboljših trenutkih, zato ni bilo časa za pretvarjanje. »Četudi se je zgodilo, da smo si šli zelo na živce, smo se še vedno pogovarjali in zgradila so se res trdna zavezništva, ki bodo ostala. Vemo, da bomo stopili skupaj tudi naslednjič – ko in če bo treba. To se mi zdi najdragocenejše. In končno se je razbil tisti mnenjski mehurček, da okoljske organizacije delajo samo za okolje, inštitut pa za socialo. Pokazali smo, da je okoljska tema tudi socialna tema.«

Ivana Odič, 41 let: Prihaja četrti val feminizma

Ukvarja se s prevajanjem in pisanjem. Delo inštituta je spremljala iz medijev, in ko so pri redefiniciji zakona o posilstvu zaprosili za pomoč, je bila to tema, ki jo je premaknila. »Dotlej sem imela že zgrajen zelo pozitiven odnos do inštituta, tako da sem se prijavila in si rekla, bomo videli, kaj bo. Tudi takrat smo zbirali podpise pred upravnimi enotami in opremljena s to izkušnjo sem tudi tokrat skoraj brez pomisleka spet ponudila svojo pomoč. In prva sem napovedala, da bo na referendumu plebiscitaren rezultat.« Razdelila je nekaj tisoč letakov in brošk, ki so jih ljudje s ponosom nosili. »Nekemu gospodu sem morala broško pripeti na majico in bil je videti prav srečen.«

Teme, ki prihajajo v ospredje, se ji zdijo zelo pomembne za napredek v svetu. »Temu bi lahko rekli tudi četrti val feminizma – vprašanja migracij, enakosti med spoloma, ekologija. Brez tega se lahko vrnemo kar za kakšno stoletje v preteklost. To, da je komu glede teh vprašanj vseeno, je v resnici nevarno,« pravi Ivana, tudi mama trinajstletne Ines.


Sara Ugrin, 24 let: Vem, kakšno prihodnost hočem
Študentka sociologije in pedagogike prihaja iz zaledja Kopra, že sedem let živi v Ljubljani, dopoldne dela v marketingu, popoldne študira. Njeni starši so ji vedno dali vedeti, da naj se bori za tisto, kar je prav, in svoje interese tudi javno zagovarja. Vedno so jo zanimala družbena vprašanja in ob različnih problemih razmišlja o njihovih družbenih razsežnostih. »Vedno se mi je zdelo prav, da se postavim za to, kar mislim, da je dobro in pravično. Inštitut mi je dal možnost, da lahko to počnem znotraj ekipe. Že na začetku smo kampanjo zasnovali kot zgodbo vseh ljudi in občutek pripadnosti je bil zelo pomemben. Ljudje so ta boj začutili kot svojega in šli na volišča. V tej kampanji nismo imeli znanja, ne izkušenj o mrežnem marketingu, ne denarja, niti večina od nas časa, smo pa imeli voljo in predstavo o tem, kakšno prihodnost hočemo zase, za svoje prijatelje, družine, sorodnike in znance.«


Jaka Klun, 25 let: Aktivizem čutim kot dolžnost

Prostovoljec iz Ljubljane, ki zaključuje magistrski študij pedagogike na filozofski fakulteti. Zakaj se je aktiviral? »Ker se ne smemo ustaviti pri tem, da govorimo o stvareh, ampak je treba tudi delovati. Priključil sem se kampanji in dodal svoj kamenček v mozaik. Čeprav za koga zgolj z izdelovanjem brošk.« Prav Jaka je med vsemi prostovoljci verjetno naredil največ brošk. Ni jih štel, kot tudi ne delovnih ur. »Delaš, dokler je treba. Najprej sem se moral spoznati z napravo za izdelovanje brošk (ki so si jo izposodili, op. a.), seveda, potem pa sem vsakokrat najprej moral natiskati podobo za broške, jo izrezati (na tisoče teh listkov), potrebuješ kovinski spodnji del broške, nato zgornji del, na katerega daš papir in nato še plastiko, potem pa daš v napravo ...« je opisal svoje delo. Skupaj z njim je na drugi napravi značke delala starejša prostovoljka iz okolice Domžal.
»Tako kot Andraž sem ob vstopu v štab tudi sam v hipu dobil občutek velike pripadnosti – pripadamo skupnosti, delamo skupaj za dober cilj. Kot prostovoljec sem tokratni aktivizem osebno čutil kot dolžnost.«


Katarina Žakelj, 36 let:
 Svet se je zavrtel drugače
Etnologinja in antropologinja dela kot vodja projektov na društvu za varstvo Alp CIPRA, ukvarjajo se s trajnostnim razvojem na področju Alp in uveljavljanjem alpske konvencije. »Bolj kot entuziazem nas je v tej kampanji vodilo zavedanje o totalni nesprejemljivosti zakona in škodljivih posledicah njegove uveljavitve za krajino in naravo, kakršno poznamo. Jasno nam je bilo, da moramo ukrepati. Imeli smo srčno predanost za določen cilj.«

Na Vizjakove očitke o čustvenih odzivih pa odgovarja: »Glede na to, kakšne posledice bi zakon imel, bi bilo zelo čudno, če to pri ljudeh ne bi zbudilo čustvenega odziva, in želim si politikov, ki bi razumeli, da imamo ljudje radi naravo in da se zavedamo, da nam omogoča obstoj. Če nekdo dregne v to, se bo nekaj zgodilo in lahko bo tudi čustveno. Informirana in opolnomočena skupnost je gradnik, osnova trajnostnega razvoja. S takim delom omogočamo trajnostni razvoj in tako družbo. Tokrat smo dokazali, da se je svet zavrtel drugače.«

Jan Štrukelj, 27 let: Voditeljem nastavljamo ogledalo
Po izobrazbi ekonomist je del iniciative Mladi za podnebno pravičnost, za katero je bilo pričakovano, da se bo priključila h kampanji. »Ker boj za reke sodi k skupnemu boju za podnebno pravičnost,« prikimal Jan (ki ni v sorodu z znanim sindikalistom Branimirjem Štrukljem, op. a.). Dela v informacijskem središču evropskega parlamenta, sicer pa prihaja iz zgornje Savinjske doline in odraščanje na podeželju ga je oblikovalo. »Tam ni toliko aktivizma ne zavedanja o širših težavah, ob prihodu v Ljubljano se mi je odprl povsem nov svet in vzniknila je volja po aktivizmu. Ta je in bo ostal del mojega življenja, saj z različnimi akcijami postavljamo ogledalo tistim, ki vodijo državo in lokalne skupnosti. Tako jim povemo, da morajo delati v dobro ljudi, ne za lastno korist; da smo na drugi strani volivci, ki od njih terjamo odgovornost.«


Marja Kodre, 26 let: Vse za skupni cilj
Študentka sociologije in filozofije na filozofski fakulteti v Ljubljani ob študiju opravlja različna študentska dela, inštitutu se je priključila že ob prvi kampanji, stala pred upravnimi enotami in nagovarjala ljudi. Z doto pohval za samoiniciativnost in dobro delo na terenu je prišla pomagat tudi tokrat. »Sem komunikativna in znam pristopiti k ljudem, znam se tudi soočiti s tistimi, ki se z mano ne strinjajo, veliko smo se pogovarjali, veliko sem razlagala ... V kampanji so mnogi prostovoljci šli preko sebe in se soočili z nelagodnostjo dela na terenu. Vse za dosego skupnega cilja,« razlaga Marja, ki je tako kot mnogi odrasla na podeželju in z devetnajstimi prišla v Ljubljano. Njeni starši so z njeno angažiranostjo zelo zadovoljni.


Miha Stegel, 43 let: Ustvarjam spremembo
S programiranjem se je začel ukvarjati že pri osmih letih in to je tudi njegov osnovni poklic. Prihaja iz civilne iniciative Danes iz Kanala ob Soči, ki se je spomnite zaradi problematike Salonita Anhovo. Iniciativa je prvotno nastala zaradi odseljevanja mladih iz njihovih krajev, kar je neizogibno povezano tako z zaposlovanjem kot s čistim okoljem. Že marca so skupaj z Eko krogom in dr. Metodo Dodič Fikfak organizirali prvo novinarsko konferenco in opozorili na sporni zakon. Potem se je sprožil plaz. In če kdo ve, da pitna voda ni samoumevna, so to ljudje iz Srednjesoške doline. »Predvsem nam je jasno, kako hitro se to lahko spremeni, hkrati pa se zavedamo, da četudi strupenih snovi ne vidimo, to še ne pomeni, da niso prisotne. Na našem koncu smo aktivno zbirali podpise za peticijo, nato sem sodeloval v državnem zboru na odboru za infrastrukturo, kasneje tudi v državnem svetu, bil sem na terenu pri predčasnih volitvah, tam se je dejansko pokazalo, da tematika nagovarja staro in mlado vseh političnih nazorov.«

Kot mnogim tudi njemu pristopanje k ljudem ni nekaj najlažjega. »Zato sem kar nekaj naporov vložil v premagovanje samega sebe, da sem nagovoril neznanca – z argumenti. Menim, da je ogromno ljudi prestopilo tisto mejo aktivizma – ko dejansko res nekaj narediš in res tudi greš na volitve. Tako ustvariš spremembo in vidiš učinek. In s to generacijo bo to ostalo prisotno.« Ker je tudi oče treh otrok, si lahko samo predstavljamo, kako na tesno je bil v preteklih tednih s časom.

Jana, št. 29, 20. 7. 2021