Ustanovitelja Pankrtov sta bila prijatelja Peter Lovšin in Gregor Tomc, napisala sta večino pesmi, Tomc se je spomnil imena, bil je tudi menedžer skupine. Gregor Tomc je bil o pomenu Pankrtov zelo jedrnat: »Nekoč so nam šli na živce stari prdci v rocku, zdaj smo zgodovina rocka sami. Lahko rečem, da smo doživeli ironijo zgodovine.« 

Imeli smo kar solidne ideje. Peter Lovšin ni tako jedrnat: »Mi smo takrat reagirali bolj spontano kot politično, zato najbrž naša besedila veljajo še danes – izpostavili smo tisto, kar je bilo v politiki slabega: samopašnost, netolerantnost, zaverovanost vase ... Kar se dogaja še zdaj. Slovenija je naredila velik korak, ko se je osamosvojila, to je treba spoštovat. Verjamem, da bomo lahko stopili skupaj, vidim potencial v ljudeh, kar se je pokazalo na zadnjem referendumu – da imajo radi Slovenijo, naravna bogastva … preveč smo razprodali ... Vse je sledilo logiki kapitala za privilegirane. Mislim, da bi morali stremeti k temu, da smo uravnoteženi, osredinjeni, osredotočeni, o tem smo Pankrti govorili že leta 1984 v Pesmih sprave, v komadu Skupaj: 'Levi in desni bodo našli svojo sredino, južnjaki in severnjaki bodo ponosni na svojo vedrino. Človek bo zahodu roko podal, bogat bo revnemu posteljo postlal.' To je moj komad in še danes, leta 2021, mislim enako. Nisem se imel za preroka, niti se nimam zdaj, a počutim se dobro, ko sem na odru. Na zadnjem koncertu pred štirinajstimi dnevi v Tivoliju je padal dež, pa so ljudje noreli pod odrom. To ti da vedet, da si imel kar solidne ideje, da si imel prav.«

Punk pripomogel k prebujenju novih družbenih gibanj. Tako torej Peter in Gregor, ustanovitelja Pankrtov. Kaj pa Igor Vidmar, producent njihovih plošč, organizator njihovih koncertov in zagovornik pred Dimitrijem Ruplom, ki je njihovo prvo malo ploščo Lublana je bolana označil z oceno To morate preslišati: »Pankrti so bili detonator 'velikega poka' pankovske ustvarjalnosti, besedila Tovar'ši, jest vam ne verjamem, Gremo v upor, v samomor, Lublana je bolana, pa so bila – prvič v domači popularni glasbi – jasno in brez strahu kritična do sistema, v primerjavi z ljudskim šankcinizmom in medijskim in akademskim konformizmom. Redka izjema je bil zgodovinar umetnosti dr. Tomaž Brejc, ki je imel punk za 'kritično poudarjeno zavest o našem času'. Ta pok in poznejše množično gibanje sta s pomočjo Radia Študent prebila in pretresla koruptivno 'družbeno pogodbo' med vladajočimi in vladanimi v času 'potrošniškega titoizma' 70. let, po porazu študentskega gibanja in znotraj-enopartijskega liberalizma. S tem je punk pripomogel k prebujenju novih družbenih gibanj za človekove pravice, za svobodo govora in druge znanilce demokratizacije, vključno z Novo revijo. Ni slučajno, da je večina publike na prvem velikem zborovanju Odbora za varstvo človekovih pravic leta 1988 na Kongresnem trgu ostala tudi po koncu uradnega političnega programa – na koncertu Pankrtov. V sporočilih Pankrtov in drugih bendov, v energiji in seveda v svobodni, drugačni zabavi se je prepoznal del mladine in mlajše intelektualne scene, vladajoča kultura pa je z Dimitrijem Ruplom ukazala: 'To morate preslišati.' Velik del režimskega ljudstva pa: 'Punk je nacizem v malem,' kot je dejal neki skladiščnik. Mnogi verzi Pankrtov, O!kulta, CZD, Otrok socializma, Kuzel, '92' in drugih so še danes aktualni – Gospodje, jest vam ne verjamem, pa Tovariši, čigavi?, Proleter ali Zamenite mi glavo, kot je naslov pravkar izšle antologije punk poezije. Tudi mlajši pankerji so še vedno 'kritična zavest o našem času', Pero Lovšin je nedavno napisal pesem To ni več Slovenija! Z nevarnim vračanjem avtoritarnosti pa je spomin na avtonomijo in upornost Pankrtov še bolj pomemben.«

Bil pa je hrup. Vsekakor. Vlado Miheljak ni bil nikoli pripadnik pankerske kulture, a smo ga vseeno prosili za mnenje o tistih časih in o pomenu Pankrtov danes: »Sem predpankovska generacija. In punk me je, kot mnoge, ujel nepripravljenega. Sicer sem nekaj malega, kolikor se je dalo ujeti na RŠ in kolikor se je dalo tu in tam prebrati, vedel o Sex Pistols, morda bolj slišal za kot poslušal Ramones, vsekakor pa poznal The Clash, ki so s svojim eklektičnim glasbenim izrazom in jasno artikulirano politično noto, ki je presegala indirektno politično provokativnost pistolsov, bolj 'sedli' rokerju stare šole. In ko so najbolj glasni britanski in ameriški punk bandi upihnili šele prvo ali drugo svečko, se je razširil glas o odmevnem koncertu menda prve slovenske punk skupine Pankrti na gimnaziji Moste. Škoda, sem si rekel, da tega nisem videl. A sem kmalu po tem neko jesensko popoldne 1977 leno prikolesaril s filofaksa v študentsko naselje, kjer sem stanoval, in slišal, da se pred 8. blokom, v katerem je takrat domoval Radio Študent, nekaj dogaja. Igral je nekakšen band. Frontman je bil nakiten s čudnim perjem, morda s kakšno knoflco, prav pankersko pa ni bil videti noben od njih. Vprašal sem enega redkih poslušalcev, 'kaj pa je to za ena zadeva?', pa mi je odgovoril 'Pankrti!'. 'Aaa,' sem se čudil in si jih zapomnil. No, takrat se je zgodovina odvijala z bliskovito hitrostjo in tako tudi zgodovina Pankrtov, ki so kmalu zavzeli enega osrednjih prostorov slovenske in jugoslovanske novovalovske scene. Besedila so bila kritična, provokativna. A bili so predvsem subkulturni fenomen. Da so postali politični fenomen, je poskrbel Dimitrij Rupel, ki ga je že takrat povozil čas. V svoji rubriki v Teleksu je januarja 1979 napisal odmevno besedilo To morate preslišati. Pač tipična 'filistrska' kritika nečesa, česar ni več razumel in ne dojemal; nekaj, kar je bilo tuje njegovemu življenjskemu slogu in mišljenju. A s to negativno recenzijo prvega singla Lublana je bolana/Lepi in prazni jih je postavil na piedestal, s katerega se dolgo niso umaknili. Po provokativnem naslovu albuma Državni ljubimci (1982) so bili nekaj časa v nevarnosti, da to tudi postanejo, zaradi participacije v zmagovitem zgodovinskem gibanju civilne družbe, ki se je pozneje v enem delu oblastno etabliral. No, nevarnost je hitro minila brez posledic. Z današnjimi ušesi se Pankrti poslušajo kot ena od glasbenih skupin; pač, 'It’s Only Rock’n’Roll'. Motrenje druge dimenzije pa je možno le v kontekstu in perspektivi časa, v katerem so ustvarjali in o katerem so peli in godli. Bil pa je hrup. Vsekakor.«

Več v reviji Zarja Jana št.30, (27.7.2021).