Sogovornica je polna tragičnih zgodb slovenskih družin, ki trpijo zaradi odvisnosti od alkohola. Zanjo ni covidne krize in dopusta – ko sta bila zdravnica in psihiater za eno izmed alkoholičark nedosegljiva, si Breda Lepoša Žalec tega ni dovolila.
Zato je gotovo pravi naslov, da odgovori na vprašanja, ki nam jih je zastavila bralka Milena: Kaj naj storim? Naj se ločim? Naj se odselim? Zakaj bi se selila jaz, če pa mož povzroča težave? Ker mi mož grozi, da me bo ubil – kam ga lahko spravim? Naj se obrnem na policijo, center za socialno delo ali zdravnika?
Starost je lahko ovira. Čeprav nam gospa ni zaupala, koliko časa se možev alkoholizem že vleče, po navadi tovrstne težave ne vzniknejo z danes na jutri. In četudi smo morda stari že skoraj osemdeset let, si zaslužimo mirno življenje brez nasilja, do tega imamo pravico.
»Opažamo, da je veliko pitja starejših na eni in pitja mladih na drugi strani. Pri mladih težave z alkoholom povezujemo z zabavo, odraščanjem, s poskušanjem, češ, to mu pripada ... Pri starejših pa je tako, da se po 60. letu začno spremembe in po navadi pri sedemdesetih ali osemdesetih človek nima več nekih ciljev. Velikokrat slišimo: kaj mi pa še preostane v življenju, svoje sem naredil, imam svoj denar, za svoj denar pijem, otroci so šli ... Motiv, da se izkoplješ iz alkoholizma, je pri 40- ali 50-letniku drugačen.«
Tukaj ga imate. Svojci bi alkoholika pogosto najraje kar nekam pripeljali – tukaj ga imate, zdaj pa nekaj naredite z njim. »To je tipičen odziv svojcev. A v resnici gre za bolezen, družinsko bolezen, za težave, ki so povezane s tem, v kakšnem okolju ste odraščali, kakšen je dejavnik tveganja za prenosljivost bolezni iz roda v rod – velikokrat se v partnerstvu najdeta dva že ranjena človeka, pogosto si alkoholik najde partnerja iz družine, ki je tudi imela težave z alkoholom.«
Vsekakor se je dobro obrniti za pomoč na bližnji center za socialno delo, kjer boste naredili načrt. A ne pričakujte, da bodo naredili čudež. Izhod iz alkoholizma je dolga pot, polna dela – ne samo pri tistem, ki alkohol uživa, temveč zahteva tudi delo svojcev, ki z alkoholikom živijo.
Lahko se obrnete tudi na društvo Abstinent, ki deluje na več koncih po Sloveniji, tam vas bodo podprli tako z individualnimi pogovori kot v skupini za svojce alkoholikov.
Bolnišnično zdravljenje? Breda Lepoša Žalec svetuje gospe, ki smo jo poimenovali Milena, da naj gre po nasvet tudi k zdravniku. »V teh časih je to lahko težava, saj je do nekaterih zdravnikov težko priti. Preko e-pošte so že dosegljivi, a kaj ko starejši tega ne znajo niti nimajo računalnika. Ko silovito omenjamo digitalizacijo, pozabljamo na starejšo generacijo ljudi, ki žive sami.«
Dobro bi bilo, če bi gospa lahko stisko komu zaupala – najprej svojim odraslim otrokom, morda kakšnemu dobremu sosedu, sorodniku. Ampak Milena piše, da jo je zelo sram, saj živi v manjšem kraju, kjer se med sabo vsi poznajo. »Ravno zaradi strahu in sramu pri nas ljudje trpijo veliko predolgo. Veliko trpljenja je pri nas povsem po nepotrebnem samo zaradi tega, ker smo tako zelo obremenjeni s tem, kaj bodo pa drugi rekli. Tega sem v svoji 38-letni poklicni poti doživela veliko preveč, preveč je nepotrebnega trpljenja. K nam je prišla po pomoč 60 let stara gospa, ker zaradi dopustov ni mogla ne do osebnega zdravnika ne do psihiatra. Abstinira že devet mesecev, je zelo zagnana in motivirana, odrasli otroci lepo sodelujejo, a se je zataknilo. Ko se to zgodi, imamo na voljo še en korak – bolnišnično zdravljenje. Večina ljudi se bolnišnice boji kot hudič križa, ampak v vseh teh letih še nisem slišala človeka, ki bil ob vrnitvi brez pozitivne izkušnje. Tam so zavzeti terapevti in učinkovite terapije. Gospa pa nam je dejala, da se raje ubije, kot da bi šla v bolnišnico. Kaj jo torej ovira? Seveda je iz manjšega kraja in globoko vpeta v vzorce sramu in skrivanja, zaradi česar se nič ne naredi in ljudje tudi umirajo,« razlaga Breda Lepoša Žalec.
Več v Zarji Jani, št. 31, 3. 8. 2021
