Julka Vahen: Novo enoumje. Julka Vahen je svoj celotni delovni vek preživela na RTV Slovenija – kot radijska napovedovalka, urednica v prvi ekipi Vala 202, televizijska voditeljica ter novinarka in komentatorka na področju zdravstva in socialne politike. »Lahko sem zadovoljna, da sem v pokoju že dvajset let, saj bi mi bilo neznosno delati v poklicu, ki dnevno doživlja tolikšne poskuse razvrednotenja in uničevanja samo zato, ker brani svojo kredibilnost in noče postati hlapec politike.

V naši RTV hiši so se od nekdaj pojavljali razni politkomisarji, ki so bolj ali manj opazno nadzirali 'državotvorno' naravnanost novinarskih prispevkov. Pa ne samo pri političnih vsebinah, celo v razvedrilnem programu so se ob kakšnem bolj sproščenem nagovoru voditelja zmrdovali nad 'malomeščanščino'. Vpliv edine politične stranke na programsko politiko je bil močno prisoten, novinarska samocenzura pa tudi, dokler se niso začele v osemdesetih razmere v družbi spreminjati. Politika je postala večplastna, demokratične spremembe so obetale boljše čase, tudi po zaslugi vse bolj profesionalnega in prodornega novinarstva.

A kmalu se je pokazalo, da gre spet in znova predvsem za oblast, tudi nad RTV-jem. Spet je v igri 'državotvornost', ki naj bi pokrila vse napake, neumnosti in pritiske vladajočih. Kritika je dobrodošla, a samo zoper tiste, ki ne mislijo kot mi, ki vladamo. Na srečo je dovolj pogumnih in kritičnih novinarjev tudi na televiziji, ki se znajo upreti, postaviti zase in za dostojanstvo svojega poklica. Moram pa reči, da takšnega nedostojnega in surovega lomastenja po novinarski hiši, kot se dogaja zdaj, v primeru STA in RTV, ni bilo niti v najtrših časih enoumja. Pravzaprav smo se znašli v novem enoumju, ki je toliko bolj pokvarjeno, ker se razglaša za demokracijo.«

Branko Maksimovič: Pot v pekel. Nekdanji novinar, voditelj, urednik in dopisnik RTV Slovenija: »Dejstvo je, da sem zadnja leta vse pogosteje zardeval, ko sem poslušal kritične pripombe in že kar zgražanje zaradi padanja ravni programov TV Slovenija. Iz občutka pripadnosti nekdaj ljubi hiši sem jo skušal braniti, toda vse manj prepričljivo. In vse manj je (bilo) svetlih točk, ki bi vračale zaupanje v 'nacionalko'. Navsezadnje sem se tudi sam začel zatekati na druge kanale. Pa ne samo pri športnih prenosih.

Toda zadnje čase zardevam zaradi besa, ko opažam, kako trenutni zmagovalci medijske vojne mrcvarijo to ustanovo, ki bi morala biti eden temeljev in navsezadnje pogoj zdravega razvoja demokratične družbe. Čeprav sem doslej pogosto ponavljal, da nam spremembe lepšajo življenje, nas ob dosedanjih premikih in grozečih napovedih čaka pot v pekel.«

Nina Komparič: Ukinjanje motečih oddaj. Nekdanja urednica Odmevov: »Žal začenja zdajšnja oblast razgrajevati še zadnji javni medij, ki služi celotni javnosti. Naj opozorim, da TV SLO ni samo informativni program, ampak ustvarja tudi kulturne, umetniške in izobraževalne vsebine. Zato tudi v gledanosti ne more tekmovati z vse številnejšimi zasebnimi televizijami, ki velikokrat predvajajo poneumljajoče oddaje. Za nacionalno teve hišo pa sta pomembnejši verodostojnost in kakovost programov.

Naj omenim še to, da tudi povišanju naročnine ni bila naklonjena nobena politična opcija. Zato je RTV SLO, ne po svoji krivdi, že leta finančno podhranjena. Jasno je, da bi z več denarja lahko delala še boljši program.

In ker se sedanjemu novemu generalnemu direktorju, ki se na novinarstvo ne spozna, zdi, da je gledanost nekaterih oddaj prenizka, hoče prav zato (ali pa jo je že) odstaviti direktorico te ustanove in potem verjetno tudi urednike. Za takšne, vladi bolj primerne (beri: poslušne). Hkrati želi generalni direktor, ki naj bi skrbel le za finance, bistveno poseči še v programsko shemo in vladi moteče in kritične oddaje premakniti na drugi program in manj gledan čas.

Sicer to ni prvi poskus podrejanja nacionalke. To se je že dogajalo. K sreči neuspešno. Za zdaj!«

Meta Verbič: RTV SLO je javna, ne državna. Ena prvih novinark na TV Slovenija, tedaj še Ljubljana: »Kot nekdanji novinarki in eni tistih, ki smo z velikim ponosom pripravljali prvi slovenski televizijski Dnevnik, in danes kot upokojeni državljanki Republike Slovenije mi nikakor ni vseeno, kaj vse počne današnja oblast z našimi mediji. Hoče nadzirati STA in zdaj še RTV SLO. Poudarjam, da nacionalna hiša ni vladna, temveč ljudska oziroma naša! Vlada očitno noče dojeti, da je opravljanje novinarskega dela v demokratični družbi opredeljeno kot neodvisno in strokovno delo, ki ne more in ne sme biti zlizano z nobeno stranko, sploh pa ne z aktualno oblastjo. Navsezadnje pa naj bi bilo novinarstvo četrta veja oblasti, vedno poštena, a kritična do vseh. In vedno naj bi gledala pod prste vsaki vladi.

Mislim, da ljudje ne bodo pustili, da trenutna oblast poleg STA uniči še RTV SLO. Naj še enkrat poudarim, da javna TV in radio nista v lasti vlade, temveč vsi tam zaposleni delajo za ljudi in zanje tudi ustvarjajo. Jih informirajo, veselijo, izobražujejo itd. Sprašujem, ali vladnim strankam ni dovolj njihovo teve trobilo?!

Še to. Če bi ali bo, a upam, da ne, uspela odstavitev direktorice televizije, bo temu gotovo sledila menjava urednikov in vsebine te naše javne ustanove. To je nedopustno mrcvarjenje novinarstva.«

Tone Hočevar: Labodji spev in druge zgodbe. Nekdanji TV novinar, voditelj in urednik Dnevnika na RTV SLO:»Ni prvič in tudi zadnjič ne na tem svetu, da poskuša vsemogočna oblast vzeti zase medij, s katerim je mogoče vstopiti v vsako vas, vsako hišo in vsako dušo. Davno nekoč so zažigali knjige, potem zapirali časnike ali radijske postaje. Že desetletja pa se je bolj priročno polastiti televizijskih hiš. Pravšnji direktorji naj poskrbijo za pravšnje urednike, pravšnji uredniki za pravšnje novinarje.

Najbrž je ni oblasti, ki ne bi sanjala o takih razpletih, vendar si v resnih in pravih demokracijah ne upajo s krampom na juriš. Pri nas smo jurišnike poznali velikokrat v zgodovini, pred pol tisočletja, pa tudi pred pol stoletja, ko je naša televizija šele nastajala in so v cekajih menjali šefe.

Potem, čez leta, se je televizija vendarle postopno razvila v javno televizijo. Ne državno in ne partijsko.

Zgodba, ki jo preživlja naša, ta čas še javna televizija, se je – tega pravzaprav ne bi smeli pozabiti, pa smo – začela z labodjim spevom. Z imenitno karikaturo, ki jo je pred tremi desetletji na naslovnici priobčil Pavliha. Narisani smo bili televizijski novinarji tistega časa, kako plešemo svoj zadnji ples na velikem odru. Pavliha je zamisel za karikaturo dobil na pladnju. Politiki, ki tudi tokrat vihtijo taktirko, so nam tedaj naravnost zagrozili, da smo opravili. Labodji spev je zadnji spev. Zdaj niti Pavlihe ni več, da bi dvignil glas za javno televizijo.«

Lado Ambrožič: Neutemeljena zamenjava. Nekdanji novinar in odgovorni urednik informativnega programa TVS, varuh pravic gledalcev in poslušalcev, danes programski svetnik RTVS: »Verjetna zamenjava odgovorne urednice informativnega programa TVS, kot drugi korak pri odstranitvi direktorice TVS, ni utemeljena, a programski svet kot ekspozitura vladajoče koalicije to posredno zahteva, novi generalni direktor RTVS pa to že izpeljuje.

Oblastna garnitura, vseeno, katera, si je od nekdaj prizadevala, da si zagotovi odločujoč vpliv pri kadrovanju zlasti na Televiziji Slovenija, s tem pa tudi vpliv na sam program. In tako je tudi tokrat.

Bistvo javnega servisa je profesionalno, nepristransko poročanje, in tako je tudi bilo in je še sedaj, ne glede na to, kaj urednikom in novinarjem poskušajo podtikati strankarski prvaki in njihovi sateliti.

V času, ko sem bil na čelu informativnega programa TVS, ni bilo nič drugače, in ker je oblastnikom zmanjkalo argumentov, so se odločili za odstranitev uredniške garniture, kar pa je povzročilo bumerang in vodilna stranka je odšla na smetišče zgodovine. Javni servis, torej RTVS in STA, morata ostati nedotakljiva, saj sicer postajata državno in celo strankarsko trobilo, kar pomeni velikanski korak nazaj v zgodovino, s čimer smo že zdavnaj opravili.«

 Zarja Jana, št. 34, 24.8. 2021