Zgodbe

Znova so brez stikov z mamo

Sonja Grizila
13. 9. 2021, 22.00
Posodobljeno: 13. 9. 2021, 22.13
Deli članek:

Skoraj leto in pol se ukvarjamo z brutalnim odvzemom otrok, ki so jih uradne osebe več kot štiri ure lovile okrog vogalov, ker niso hoteli z očetom. Sodni izvršitelj je poklical sodnico in predlagal, da odvzem prekinejo, ta pa je predlog zavrnila. In od tod izhajamo – od takrat petletnih dvojčic in njunega osemletnega brata, ki so s svojimi obupanimi kriki več kot jasno pokazali, da hočejo živeti pri mami. Po tistem otroci dolge mesece niso imeli nobenih stikov z njo, nato so imeli redke stike pod nadzorom in letošnje poletje so lahko pri njej nekajkrat celo prespali. Kako kaže? Nikakor. Otroci so znova brez vsakršnih stikov z mamo.

Shuttestock
Kako kaže? Nikakor. Otroci so znova brez vsakršnih stikov z mamo.

Peticijo proti brutalnemu odvzemu otrok in za vrnitev k mami je podpisalo skoraj 3500 državljanov. Na desetine znanih Slovenk in Slovencev se je podpisalo tudi pod ovadbo sodnice na tožilstvo, ki jo je potem tja poslalo uredništvo Zarje Jane (in jo je tožilstvo, ne da bi nas obvestilo, zavrnilo). Številni znani in priznani strokovnjaki so javno izrazili svojo zgroženost nad dogajanjem na sodišču. Torej je kar precej državljanov, ki jih zanima, kako se je proces iztekel, vodja družinskega sodišča je namreč spomladi izjavila, da bo do poletja vse rešeno. Pa ni. In vprašanje, kdaj bo. Najbolj grozljivo pa je, da so med tem, ko sodni mlini zelo počasi meljejo, otroci med mlinskimi kamni. Nimamo vrhovnega varuha otrokovih pravic, ki bi imel ustrezna pooblastila in bi se postavil na stran otrok, če se starša ne moreta dogovoriti o tem, kje bodo otroci, dokler se sodna bitka ne konča. Tako pa zdaj znova čakajo – pri tistem od staršev, pri katerem nočejo živeti, nihče pa ne trdi, da z njim nočejo imeti stikov. Le pri mami hočejo biti.

Nočem k očetu, ne silite nas! Malce je le treba obnoviti zgodbo: rubež se je dogodil lanskega marca, maja pa se je razvedelo, saj so ljudje, ki so bili prisotni pri lovu na otroke (dogajalo se je zunaj na ulici), združili svoje posnetke in jih poslali na sodišče pa tudi v javnost. Kdor jih je videl, je zelo dolgo slabo spal. Sodišče se je izgovarjalo, da so bili otroci pri materi življenjsko ogroženi, predstavljali smo si, da je mama kriminalka, narkomanka, psihiatrična bolnica, ki obupno zanemarja otroke in z njimi grobo ravna ali kaj takšnega. Seveda se je zdravemu razumu pri priči zastavilo vprašanje – zakaj za vraga pa bi otroci rinili k materi, če so pri njej tako zelo maltretirani in ogroženi?

Potem ko je prišla grozljiva zgodba v javnost, sem napisala ogorčen uvodnik, ali kdo sploh posluša in upošteva otroke, ki očitno imajo kaj povedati o tem, da ne smejo biti z materjo. Vsul se je plaz pisem ljudi z imeni in priimki ter telefonskimi številkami, ki zadevo poznajo in so enaka pričevanja, kot sem jih dobila jaz, poslali tudi na sodišče. Seveda nismo objavili njihovih imen, ker bi s tem izdali kraj, kjer se vse skupaj dogaja, in ljudi, ki so vpleteni. Smo pa »izdali« ime sodnice, ker je bilo v zvezi s to zadevo prej javno objavljeno, recimo v Pravni praksi.    

Sodnica hoče otrokom »dati« očeta. Zgodba, ki smo jo izluščili iz pričevanj bližnjih in pripovedi mamine odvetnice, je na kratko takšna: družina se je iz tujine priselila nazaj v Slovenijo – oče se je naselil v stanovanje, ki sta ga imela z ženo na obrobju Ljubljane že prej, mama s šest tednov starima dvojčicama in triletnim sinom pa je pristala v stari in razsuti kmečki hiši brez ogrevanja, ki jo je podedovala. Zakaj niso bili skupaj? Ker je oče potreboval za svojo kariero mir, čeprav ima kariero tudi mama, oba imata namreč doktorat. Mami so okrog otrok pomagali mama, sorodniki in prijateljice, oče pa je prihajal občasno in je, kot pravijo pričevalci, deloval kot četrti otrok. Skratka, pomagal ni nič, bil je pa postrežen in popoldne je hotel nekajurni mir, ker takrat spi. Sosedje so videli izčrpano mamo, kako vlači pozimi drva izpod snega, in ko so šli po cesti po opravkih, je držala dvojčici vsako na enem boku, fantek pa jo je držal za pas. Mož pa je hodil za njimi … Ni imela avta, češ da ga ne potrebuje. Skratka, pred dvema letoma in pol je imela vsega končno dovolj in mu je rekla, da naj k otrokom še prihaja, prespal pa pri njih ne bo več. Takrat se je začelo, vložil je zahtevo za razvezo, hkrati pa sistematično obiskoval vse, ki bi lahko imeli z ločitvijo opravka, in jim pripovedoval svojo inačico družinske drame. Socialni delavci o družini dotlej niso nič vedeli, saj ni bila v ničemer problematična. Mama se sploh ni zavedala, da ji nastavlja past, na kraj pameti ji ni padlo, da si človek, ki je bil v družini bolj gost kot oče, želi resne udeležbe pri negi in vzgoji otrok. Znanci, ki so ga poznali, so ji sicer namigovali, da ji bo iz maščevanja vzel otroke, pa ni verjela. Čeprav je dobro vedela že od prej, da mora biti vedno vse po njegovem.

Ločitveni postopek je potekal normalno, oče je dobil stike z otroki, ti pa so čedalje manj radi odhajali z njim. Priče pravijo, da je prihajal namrgoden, najraje takrat, ko so imeli otroci na programu kakšne druge dejavnosti in so jih morali zato opustiti, in če niso bili takoj pripravljeni iti z njim, je šel to prijavit na policijo. 26-krat. Medtem je sodnica dobila drugo delo in primer je prevzela Vera Gams Premerl – že od vsega začetka se skozi zadevo vleče dvom, ali je naravna sodnica, kot se temu reče, ki je dobila primer po sodnem redu (o tem izraža dvome tudi varuh človekovih pravic). V nasprotnem primeru se lahko izkaže, da si je primer sama izbrala (ker je recimo njen brat prijateljsko in poslovno povezan z očetom) ali pa ji ga je z ustreznimi navodili izbral kdo drug. Sodišče je sum kar dvakrat zavrnilo, vendar je slab občutek ostal. Nova sodnica je namreč takoj obrnila ploščo in v vsem ustregla očetu, za začetek je materi vzela skrbništvo in ga dodelila očetu, zadeva se je stopnjevala tako daleč, da so bili stiki pod nadzorom. Mama je bila namreč obtožena, da manipulira z otroki in jih ščuva proti očetu. Sodnica je hotela (o tem vem od mamine prve odvetnice) otrokom dati oziroma vrniti očeta. Precej čudna formulacija – oče je ali pa ni, nihče ga ne daje ali vrača. Status dobrega in razumnega očeta si pač mora izboriti sam. Nič ne more nadomestiti let, ki jih je v vlogi roditelja prespal.

Več v reviji Zarja Jana, št. 37, 14.9. 2021