marijana, roberto, bojan krstić Svet24.si

Divjanje krivo za smrt Bojana, Marijane in njunega...

dart Svet24.si

Neflimski armagedon

20170330-00770088 Necenzurirano

Zakaj je morala čez noč oditi direktorica ...

kmetic pirc musar fb Reporter.si

Kaj se je predsedniška kandidatka Nataša Pirc ...

roglic 22 Ekipa24.si

Kaj hudiča se gredo? Nov, hud napad na Rogliča! ...

Princ Andrew, vojvoda yorški, Kralj Charles III, Princ Edward, Grof Wessexa, Anne,Princesa Odkrito.si

Princ Andrew je z Diano načrtoval zaroto proti ...

ilka stuhec Ekipa24.si

Groza, kriki strahu in... užitka! Kaj je naredila...

Zgodbe

Kaj bomo jedli čez 50 let?

Medtem ko se ob podobah ljudi z Madagaskarja, ki umirajo od lakote, jedo surove liste, kaktus in kobilice, tresem od sramu in obupa, se na drugi strani s preveč napolnjenimi želodci pogovarjamo o hrani, ki »raste« v laboratorijih. Bo vsaj ta odrešitev? Za zdaj verjetno bolj obet zaslužkov v prihodnosti, saj so se investicije v prehranske inovacije strmo povzpele. Saj veste: tisti, ki bo nadzoroval hrano, bo vladal svetu. Kako bomo v prihodnosti nahranili deset milijard ljudi, ne da bi še bolj uničili planet? Tudi o tem so razpravljali na konferenci o prihodnosti hrane v okviru 60. obletnice Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Britanska znanstvenica, raziskovalka prihodnosti hrane dr. Alexandra Sexton, ki se med drugim ukvarja z visoko tehnološkimi alternativami mesnih in mlečnih izdelkov, meni, da je prav razvoj inovativnih prehranskih tehnologij nujen za trajnostno proizvodnjo hrane. Opozarja, da ne smemo zgolj zmanjšati živinoreje in predelave mesa, temveč ju zamenjati – v dobrobit tako okolja kot živali.
Churchill je že leta 1931 o prihodnosti hrane dejal, da bomo ubežali absurdu vzreje celega piščanca (ko pa nato pojemo zgolj prsi ali krila) tako, da bomo vzgojili te dele samostojno s pomočjo primernega sredstva. Ko je leta 2013 Bill Gates izjavil, da je hrana pripravljena na inovacije, in seveda v to tudi investiral, se je kolesje zagnalo.

Pleskavica za tisoč evrov. Izdelki iz rastlinskih beljakovin (iz rastlinskih sestavin ali gob, kot je npr. tofu) so že nekaj časa na trgu, tisti iz laboratorija – ki nastajajo iz celičnih linij – pa so za navadnega potrošnika predragi. Burger z laboratorijsko vzgojenim mesom, ki so ga strokovnjaki živilskih podjetij pokušali pred televizijskimi kamerami, je stal tisoč evrov. Teksturo mesa v njem so pohvalili, okusa pa ne.
Tehnologija je seveda napredovala, pri čemer ima še vedno težave s proizvodnjo velikih kosov mesa, kot so piščančje prsi. Sicer obstajata dve tehnologiji za izdelavo mesa: pri prvi vzgojijo živalske celice v rastnem sredstvu – torej meso nekako zraste, drug način pa je s pomočjo fermentacije, za kar ne potrebujejo živalskih celic, ampak mikroorganizme, ki so genetsko programirani, da proizvajajo beljakovine. Na primer, podjetja že uporabljajo fermentacijo, da ustvarijo kravje mleko brez krave. Zelo poenostavljeno povedano, »odtisnejo« sekvenco DNK krave in jo vstavijo v kvasovke, ki fermentirajo sladkor in ustvarijo mlečne proteine, nato skupaj z rastlinsko maščobo ustvarijo mleko, ki je brez laktoze.

Prelomno leto 2035? Zakonsko je v laboratoriju vzgojeno meso dovoljeno le v Singapurju, je pa trenutno tovrsten zrezek še vedno bolj obljuba kot stvarnost. »Kdaj bodo dostopni v običajnih trgovinah, je težko napovedati, saj nad proizvodnjo oziroma razvojem teh izdelkov bdijo zasebna podjetja, ki nerada razkrivajo informacije. Napovedi za tak preboj so bile že za leto 2018, a se to ni uresničilo, v naslednjih petih letih pa bi se ti izdelki lahko pojavili v nišnih trgovinah oziroma restavracijah. Leto 2035 je kar ambiciozna napoved,« je povedala Alexandra Sexton.
Pri tem je treba upoštevati, da v Evropi najbrž z odobritvijo ne bo šlo tako gladko, saj ima Evropska unija eno najstrožjih zakonodaj za novo hrano. Tako se pri nas nekateri (predvsem okoljsko motivirani mladi) še ne morejo veseliti, da bi kaj kmalu lahko ugriznili v laboratorijsko meso; nekateri si bodo pa ob tem oddahnili. Tako vzgojeni hrani se bodo siloviteje upirali predvsem v državah z dolgo tradicijo kulture hrane, kot sta Španija in Francija, meni britanska raziskovalka.

Več v reviji Zarja Jana, št. 38, 21. 9. 2021