Pred kratkim sem garderobo neke znane dame po tem, ko sem jo na naslovnici revije ugledala v krasnem belem jopiču, izrecno pohvalila. Zaupala mi je, da gre za oblačilo iz druge roke.
Zagotovo so minili časi, ko smo se ob ideji, da bi si kupili rabljeno oblačilo, zgrozili. Ne bomo rekli, da takih ljudi ni več, jih je pa vedno manj. Predvsem mlajše generacije nakup rabljenih oblačil vidijo kot pomemben aktiven prispevek k ohranjanju narave. Nekateri, kot je na primer leta 1996 ustanovljeno slovaško podjetje Textile house (Tekstilna hiša) z več kot 170 prodajalnami v osmih evropskih državah, pa so iz tega naredili pravo industrijo rabljene robe. Dober posel torej. V Sloveniji imamo že štiri Tekstilne hiše – dve v Ljubljani in po eno v Celju in Mariboru.
Ko sem vstopila v eno od njih, me je najprej zmotil specifičen vonj, a se nanj že po nekaj minutah navadiš. Svetla prodajalna, v kateri oblačila niso neprivlačno natlačena, deluje optimistično, toda po nekaj minutah brskanja sem bila razočarana. Odbija veliko kosov v pretežno slabem stanju, pletenine na stojalu za en evro v resnici niso vredne kaj več, vendar kupci prihajajo in brskajo. Starejša gospa v krasni modri obleki in prav takih čevljih s peto (tako opravljeni bi ji v hipu na stežaj odprla vrata operne hiše) se s prodajalko pomenkuje o nekem pasu, par srednjih let se zabava med pomerjanjem črtaste bluze – prodajalna živi in očitno mnogo ljudi v njej najde kaj zase.
Prestiž za drobiž? V prodajalni za vogalom je povsem druga pesem. Nobenega vonja ni in že na prvi pogled gre za drugačno robo. Tako, ki stane več. Celo mnogo več. Ljubljanska prodajalna 2nd chance (Druga priložnost) je z eno besedo lepa, luštna štacuna, s privlačno naloženimi modnimi dodatki, čevlji in oblačili. V njej niso na prodaj uvoženi artikli, temveč gre za komisijsko prodajalno, kjer lastnici Nevi Virant stranke prinašajo v prodajo svoja rabljena (ali celo nerabljena) oblačila. Neva vse osebno pregleda in odobri, nam je pa po videnem jasno, da se očitno tudi v omarah Slovenk pojavlja veliko luksuznih modnih znamk: Dolce Gabbana, Gucci, Prada, Valentino, Escada, Max Mara, Laboutin, Jimmy Choo, Marant, tudi slovenski oblikovalci ne manjkajo – Mišljen, Šušnjara, Draž, Grošelj, Prokovič ... Zakaj se nekdo odpove finemu kosu in ga ponudi v odkup? »Razlogi so različni. Gre za zgrešen nakup, malokrat nošen (včasih tudi nenošen) kos – stranke se ga naveličajo, nekatere shujšajo ali se zredijo, mož jim je recimo kupil napačno številko; potem ko je nekaj kupila, je ugotovila, da to ne sodi k njenemu stilu ...,« pojasnjuje Neva Virant, ki se s prodajo rabljenih oblačil prestižnih modnih znamk ukvarja osem let. Lani oktobra se je iz intimnejših okolij (kot so tedenska gostovanja v hostlu na Čopovi) priselila na Trubarjevo ulico v Ljubljani in zadela v polno. Hvaležna je za izjemen obisk, kar 80 odstotkov je turistov, ki kupujejo čedalje več. »Medtem ko so prej Slovenci kupovali, turisti pa samo gledali, se je zdaj trend obrnil.«
Preskok v glavah. »Pred osmimi leti je bila prodaja rabljenih oblačil še v povojih ali omejena na manjše, bolj zaprte kroge, a imela sem občutek, da gre za dobro stvar, da je to prava pot. Od takrat do danes se je odnos ljudi do oblačil iz druge roke zelo spremenil: od tistega 'jaz pa tega ne bom nikoli' do totalnega preskoka v glavi,« razlaga Neva Virant.
V njeni Drugi priložnosti lahko med drugim najdete izjemno zanimivo in posebno usnjeno jakno (nikoli nošeno!) za 200 evrov, škornje za 60, usnjene športne copate za 200, torbico za 50, plašč za 140 in balerinke za 90 – vse v res dobri kondiciji.
Več v reviji Zarja Jana, št. 40, 5. 10. 2021
