Ne samo v Ljubljani, kjer je 14.000 ljudi brez osebnega zdravnika, tudi drugod po Sloveniji je stanje alarmantno. »Zelo se čudim, da ni na cesti ali pred zdravstvenimi domovi množice ljudi, ki protestirajo ravno zato, ker jim ni zagotovljena ta osnovna pravica. Pro bono ambulanta je odraz družbenega stanja in pri nas se takoj pokaže, v čem je problem,« je zaskrbljena zdravnica, vodja Pro bono ambulante Vida Drame Orožim, specialistka nevrologije in psihiatrije. Pri svojih 78 letih vsak dan prostovoljno dela v ambulanti od osme do štirinajste, ob četrtkih od 13. do 18. Praviloma pa je v ambulanti eno uro pred in po uradnem delovnem času. Ljudi dobesedno rešuje iz blata. »Ampak tudi v blatu najdeš bisere,« pravi.
Med njimi je gospod, ki mu je vrnila življenje. Samostojni obrtnik je v dolgove zašel zaradi neplačnikov njegovih storitev, zato je moral v stečaj in ostal brez vsega – tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Zaradi zdravstvenega stanja – imel je kilo modnika v velikosti ogromne nogometne žoge – se ni mogel več obleči, ležati, hoditi, sedeti, kaj šele delati. »Urgentno sem ga napotila k urologu, a so ga v Ljubljani postavili v čakalno vrsto – za dve leti! Zaradi tega človek res ne umre, a tudi živeti ne more normalno. V družbi ne more funkcionirati. Če bi ga pustili še naprej čakati, bi propadel!«
Sramota. Zato je s sodelavkama – medicinsko sestro in socialno delavko – po vsej Sloveniji zanj iskala urologa, ki bi ga operiral. »Urologi so nam pojasnjevali, da so v čakalni vrsti celo pacienti s karcinomom prostate.«
Stroške celotnega zdravljenja je na njen predlog bilo pripravljeno kriti Ministrstvo za zdravje, a se v pol leta niso nikamor prebile. Šele po pol leta so našle urologa v Brežicah, ki je bil pripravljen gospoda pregledati. Ko je bil naposled operiran in je bilo zdravljenje končano, se je gospod spet zaposlil. To je samo en primer človeka, ki mu je naš zdravstveni sistem povzročil stagniranje, ga porinil na rob obupa in skoraj že v naročje smrti.
Takšno stanje je sramotno in gotovo nevredno države, članice Evropske unije. Da narediš zaradi nedopustne čakalne dobe iz sposobnega človeka invalida – bi lahko taki primeri poiskali pomoč v tujini, če mi ne zmoremo? Nam je v interesu, da ustvarjamo nefunkcionalne ljudi? Če nam že ni mar za človeka, pa bi nas v teh z denarjem obsedenih časih gotovo moralo skrbeti za državno blagajno. Če bi bil gospod operiran prej, bi začel delati prej in tako prej plačevati davke.
Kam naj grem? V ambulanto, kamor so se zatekali brezdomci, alkoholiki, narkomani, tudi bivši zaporniki, ki se na prostosti znajdejo brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, propadli samostojni podjetniki, ki so poprej dvajset let živeli povsem spodobno življenje – vsem tem se zadnje leto pridružujejo tudi tisti s službo in zdravstvenim zavarovanjem. Ti se lahko po dolgih letih brezhibnega zdravja poškodujejo, dobijo nujno oskrbo na urgenci, nato ne morejo nikamor po bolniški stalež, saj nimajo svojega osebnega zdravnika. Do njega pa ne morejo, ker imajo družinski zdravniki že preveč opredeljenih pacientov – vse polno, štacuna zaprta. Prav v taki situaciji pristanejo ljudje, katerih zdravnik se je upokojil, zdravstveni dom pa neuspešno razpisuje delovno mesto.
»Kam naj tak človek gre? V pro bono ambulanti jim ne bi smeli pomagati, saj delujemo za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Po tem, kar vidim, je naše zdravstvo tik pred kolapsom!«
Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021
