Je to dostojna starost? Bi vi radi tako preživljali svoja zadnja leta življenja?

Mama ni šla rada v dom. »Tudi moja, danes 86-letna mama Terezija Materič ni šla rada v dom. Toda po smrti moža, mojega očeta, je postala dementna in ni več mogla varno skrbeti zase,« je začela Brigita Kneževič, ki se še danes spominja, kako so bili ona, njen brat in sestra srečni, da so zanjo leta 2014 dobili prostor v Domu Bokalce v Ljubljani. Vedeli so, da je že tedaj na prosto posteljo v domu čakalo več kot 10 tisoč ljudi …

Bili so prepričani, da tam za vse stanovalce strokovno in ljubeče skrbijo … »Vsakdo, ki pride v dom starejših, pač pričakuje, da bodo z njim vsi tudi ravnali prijazno in spoštljivo in da bodo lahko čim dalj o svojem življenju sami odločali!« Danes ve, da se imajo tisti, ki lahko še sami hodijo, gredo na stranišče, se sami oblačijo, umivajo in hranijo, lepo v domala vsakem domu starejših. »Za tiste, ki jih je le okoli 30 odstotkov ali še manj, je dobro poskrbljeno.«

Posebej poudari, da svoje mame v dom starejših niso oddali kot nezaželen paket, kar s starši premnogi otroci storijo. Vsi jo obiskujejo, a največ naša sogovornica, ker nima otrok in ima relativno gibljiv delavnik. »Pridem, ko je čas kosila ali večerje, da mama v miru poje svoj obrok. Če je vreme lepo, jo oblečem in peljem tudi na zrak itd.«

Mama naše sogovornice ima le nekaj nad 400 evrov pokojnine. Pozneje so izvedeli, da je upravičena tudi do dodatka za pomoč in postrežbo. Zaprosili so zanj in ga dobili. Kljub temu pa morajo do približno 1100 evrov mesečno, kot stane bivanje na negovalnem oddelku v javnih zavodih, še kar nekaj doplačati. »Se pa zaradi tega ne pritožujemo. Mama je nekoč skrbela za nas, zdaj pa mi zanjo.«

Ko opešaš, si moteč. Kmalu po prihodu v dom je začela mama zaradi različnih zdravil, pa malo tudi zaradi starosti vse težje hoditi in padati. »Pravzaprav je hodila po prelepem domskem parku le, če jo je obiskal kateri od otrok …« Sicer pa je ves čas le sedela ali ležala.

»Zaradi telesne nedejavnosti vsem ljudem, še posebno starejšim, propadajo mišice in gibalne, pa tudi umske sposobnosti. Tudi to se zaradi premalo osebja in marsikje tudi ne dovolj zagretega za delo, dogaja v naših domovih starejših.«

Ko je mama naše sogovornice prišla v dom, je imela prizadet kratkotrajni spomin in ni bila sposobna reševati vsakdanjih težav in problemov. »Je pa samostojno hodila in normalno govorila.« Zdaj ne hodi več, pa tudi govori ne. »Na vse, kar jo vprašam, pa razume in odgovarja z da ali ne.«

Pravi, da je bila prva mamina soba v na novo dozidani depandansi lepo urejena in zračna. Dnevni prostor z jedilnico je imel izhod na veliko zunanjo teraso. Dokler je lahko sama hodila, je tam pogosto sedela in uživala na soncu in svežem zraku. »Zdaj tam poseda v glavnem le osebje, kadi, pije kavo in klepeta.«

Antidepresivi. Zdi se ji, da je praksa v številnih naših domovih starejših enaka. »Ko začne stanovalec padati, ko je zmeden in umsko peša, postane moteč ali naporen za osebje, ker je z njim več dela. Zato mu povečujejo dozo antidepresivov. Zaradi njih je potem pogosto ves dan kot 'zadet' in preždi dneve in noči v postelji. Zaradi tega se še poveča njegova nepokretnost. Osebje pa ima mir.«

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021