V mariborskem Centru za krepitev zdravja so kot prvi v mreži tovrstnih slovenskih centrov prepoznali, da postcovidni bolniki potrebujejo dolgotrajnejšo pomoč, zato so posebej zanje oblikovali rehabilitacijski program, ki traja petnajst tednov in ga udeleženci obiskujejo dvakrat na teden. Zaradi slabe epidemiološke situacije in priporočil ministrstva za zdravje pa je izvajanje programa trenutno odpovedano – čeprav ga bolniki še kako potrebujejo.
Kdaj ste prepoznali potrebo po sistematičnem zdravljenju bolnikov z dolgotrajnimi posledicami koronavirusne bolezni?
Ko se je poleti izboljšala epidemiološka situacija, smo se zbrali strokovnjaki na pobudo specialistke iz pnevmofiziološkega dispanzerja, ki se je začela ukvarjati z obravnavo covidnih bolnikov takoj po hospitalizaciji. Ob podpori našega vodstva in družinskih zdravnikov smo zasnovali program, ki ga je prva skupina postcovidnih bolnikov začela obiskovati junija. Takrat smo se prvič srečali z njimi. Že na prvi delavnici, kjer je bilo deset udeležencev, sem se na lastne oči prepričala, kako uničujoče so lahko posledice koronavirusa.
Kakšne pa so? Kdaj torej vemo, da gre za postcovidni sindrom?
Predvsem tisti, ki so imeli težji potek koronavirusne bolezni, poročajo o oteženem dihanju, nespečnosti, slabši telesni kondiciji. Tisti, ki so se pred boleznijo ukvarjali s telesno aktivnostjo, po zmernih priporočilih, kar je pol ure hitre hoje na dan, ob kateri se rahlo spotijo ali zadihajo, oziroma od dva do tri kilometre na dan, po bolezni ne zmorejo prehoditi niti deset ali dvajset metrov, čeprav so bili prej zmerno aktivni. Nekateri postcovidni bolniki pozabljajo stvari in imajo slabši kratkotrajni spomin, drugi čutijo tesnobo v prsih, pri tretjih se pojavi stres, saj se obremenjujejo s stvarmi, na katere nimajo vpliva. Kar se telesnih simptomov tiče, bi omenila še bolečine v križu in zmanjšano mišično maso, kar je opazila tudi naša dietetičarka. Pri starejših je to lahko problematično.
Koliko pa so v povprečju stari postcovidni bolniki, ki pridejo k vam?
V prvi skupini še ni bilo toliko mlade populacije kot v zadnjem valu, vendar je bilo nekaj bolnikov starih med 30 in 40 let. Nekaj jih je bilo med 40. in 45. letom. Med udeleženci je bila tudi kolegica, ki je zaposlena v zdravstvu. Prisotnih je bilo tudi nekaj starejših.
Koliko je bil star najmlajši?
Trideset let.
Kakšne so bile njihove težave?
Presenetilo me je, da so bili večinoma brez volje, da niso videli smisla. Po vsem, kar so doživeli zaradi koronavirusa, so bili obupani. En gospod je bil na berglah, drugi je komaj hodil, tretji je bil na invalidskem vozičku. Ko smo jih poklicali na pobudo zdravnikov, saj so bili to večinoma bolniki, ki so pravkar zapustili bolnišnico, niso bili pripravljeni priti v naš center, zdelo se jim je nesmiselno, češ da nimajo časa, ne zmorejo in si tega ne želijo. Zagotovo ne bi prišli k nam, če bi nadaljevali s takšnim pristopom, zato smo ga spremenili. Ko smo jim razložili, kako bodo delavnice potekale in da ne bodo poslušali le predavanj, ampak bomo delali z njimi vseh petnajst tednov, kolikor traja program, so pokazali več zanimanja.
Več v reviji Zarja Jana št. 46, 15.11.2021
