ukrajinski vojak Svet24.si

Na Putinovi televiziji spregovoril o ruskem ...

balkon Svet24.si

Mlada družina iz okolice Celja bi zaradi napake ...

sds Necenzurirano

To so financerji SDS iz državnega gospodarstva

DRU20220509_6ZZ4410 Reporter.si

Reporter se mi včasih zdi celo boljši od Mladine...

arlington police Ekipa24.si

Policija brez milosti do Luke Dončića! Poglejte,...

2hajdi Njena.si

Poroka na prvi pogled: Hajdi eksperiment spremenil...

luka doncic Ekipa24.si

Srbi so Luki Dončiću pripisali, da igra kot ...

Zgodbe

Slovenija, kdo bo zdravil stiske tvoje?

Epidemija koronavirusa je povečala duševne stiske ljudi, ki pa zelo težko pridejo do ustrezne pomoči. Čakalne dobe za psihoterapevtske storitve so v javnem zdravstvu – zlasti v večjih mestih – absurdno dolge, medtem ko si samoplačniško psihoterapijo lahko privoščijo le redki. Toda tudi če si jo lahko, ni nujno, da boste dobili ustrezno. Zaradi neurejenih razmer je težko ločiti, kdo je ustrezen psihoterapevt in kdo ne, saj v Sloveniji nista zaščitena niti poklicni naziv psihoterapevt niti dejavnost – poimenovanje psihoterapevt lahko uporablja kdorkoli. In tudi ga.


Zavajanje, prevara in zloraba. 
Psihoterapevtska dejavnost pri nas ni zakonsko urejena in nihče ne opravlja nadzora nad njo, zato so ljudje v duševnih stiskah velikokrat prepuščeni raznim kvazistrokovnjakom, ki si želijo zaslužiti na hiter način. Če iščete pomoč za reševanje svojih psihičnih težav po spletu, boste bržkone naleteli na ljudi, ki se oglašujejo za svetovalce, coache oziroma življenjske trenerje, strokovnjake za osebnostno rast in medsebojne odnose. O njihovi strokovnosti lahko v večini primerov le ugibamo, medtem ko so cene njihovih storitev astronomske. 

Psihiatrinja Vesna Švab že več let opozarja, da je področje psihoterapije treba zakonsko urediti, saj so lahko posledice neustreznega zdravljenja duševnih stisk zelo resne. »Neusposobljeni strokovnjaki ljudem v stiski dopovedujejo, da naj 'poskrbijo' zase, jim predlagajo sprostitvene tehnike, čeprav je treba povečati nadzor nad okoliščinami in samim sabo, jih vodijo v samorefleksijo in samoočitanje, čeprav bi potrebovali pomoč in podporo drugih ljudi ter spodbudo. Razlagajo jim svoje ideje o vzrokih in obvladovanju, čeprav nimajo nobenih življenjskih izkušenj, jih zavajajo s hitrimi rešitvami, čeprav je za rešitev potrebno trdo delo, in odtegnejo pomoč, ko vidijo, da niso uspešni. Poleg tega svoje storitve drago zaračunajo. Skratka, gre za zavajanje, prevaro in v veliko primerih za zlorabo. Ljudje v takih terapijah lahko prevzemajo krivdo in sram, ki si ju niso zaslužili, kar jih lahko dodatno poškoduje.«

Napake lahko zelo škodijo. Kako naj torej človek v stiski prepozna, ali je svojo dušo zaupal šarlatanu ali dobro usposobljenemu psihoterapevtu? »Ne more,« prizna Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka. »Psihoterapija zahteva dolgoletno izobraževanje. Pogost argument je, da za vsakdanji problem človek ne bo hodil k dobro usposobljenemu psihoterapevtu, ker ni potrebno. Vendar: kako ta človek ali kdo drug ve, da je to majhen problem?«

Eden od ključnih dejavnikov pri ločevanju med usposobljenimi psihoterapevti in šarlatani je strokovno znanje, poudarja Vesna Švab: »Za psihoterapijo je potrebno dopolnilno in vseživljenjsko učenje, ki je obvezno. Psihoterapija je metoda dela, kjer je mogoče narediti napake, ki so hude in lahko škodijo. Izvajalci morajo biti sposobni prevzeti odgovornost za svoje delo.«

Psiholog, psihiater, psihoterapevt. Ker psihoterapija ni normativno urejena, na tem področju vlada kaos. Ljudje v stiski pogosto ne vedo, kaj sploh psihoterapija je, kdo jo lahko izvaja, kakšna je razlika med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom – in na koga naj se obrnejo.

Povsem drugače kot pri zdravstvenih težavah, kjer pomoč iščemo pri izbranem zdravniku, ta pa nas po potrebi napoti k specialistu, je zdravljenje duševnih stisk bolj zapleteno. Če skušamo zadevo poenostaviti, je približno tako: klinični psiholog opravlja psihološko testiranje, psihiater zdravi z zdravili, psihoterapevt pa s pogovorom. Vendar je pri slednjih treba upoštevati še nekaj različnih psihoterapevtskih šol in metod dela, kar lahko povzroča dodatno zmedo.

Kdo je pravi zame? Najbolj znane in v slovenskem zdravstvu priznane metode so: vedenjsko-kognitivna terapija, ki vpliva na način razmišljanja in na vedenje; sistemska družinska terapija, ki vpliva na družino, odnose in komunikacijo; psihoanalitične in psihodinamske terapije, ki vplivajo in raziskujejo vzroke, notranje konflikte in primanjkljaje v psihološkem razvoju. V tako imenovani zeleni in potem beli knjigi zdravstvenih storitev obstaja, poleg navedenih, še šifra za skupinsko psihoterapijo ter suportivno psihoterapijo.

Poznavanje metod je za psihoterapevte pomembno, saj naj bi bilo na podlagi psiholoških preizkusov s pomočjo obsežnega teoretičnega znanja in izkušnjami mogoče določiti bolnikovo stanje in katero vrsto terapije potrebuje. Toda kdo to znanje in izkušnje ima? So to zgolj klinični psihologi, ki študirajo psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, nato pa jih čaka petletna specializacija iz klinične psihologije na medicinski fakulteti, in psihiatri, ki morajo najprej končati študij medicine, nato pa opraviti večletno specializacijo iz psihiatrije?

Več v reviji Zarja Jana št. 4830.11.2021