Če si ogledujete družinske fotografije dedkov in babic, na njih začuda ne vidite debelih ljudi. Še med obema vojnama je večina živela zelo na tesnem, bolj okrogli so bili le iz bogatih družin. Obla dekleta niso veljala za debela, ampak je bil to dokaz, da je pri hiši blagostanje. Fantje suhic menda niso marali, ampak takšne, pri katerih je bilo kaj »v roke za prjet«. Namigovalo se je, da punce z debelimi nogami zanesljivo rodijo sinove, zato so si za boljši umetniški vtis pač obule po več nogavic. Tako je vsaj trdila moja babica, ki bi letos slavila 120 let.
Neprimerni zgledi iz tujine. Ko je nekaj let po vojni bilo končno dovolj hrane (pojedli smo na tone kruha), smo se začeli rediti. Kar niti ne bi bilo tako zelo opaženo (prazen žakelj pač ne stoji pokonci), če ne bi iz kapitalističnega sveta začeli k nam vdirati pogubni vplivi – najprej filmi in glasba, potem še moda, nič od tega ni imelo posebne kategorije »za močnejše postave«. Debela je bila lahko le črna služabnica v Vrtincu, kakšna pevka jazza ali komičarka, ki je morala biti že s svojo pojavo smešna, vsi drugi zvezdniki pa so bili suhi. Zadnji udarec je konec šestdesetih let prispevala manekenka Twiggy (vejica), ki so je bile same kosti in velikanske oči. Saša, ki je bila na prvi naslovnici Jane, in Manca na drugi tudi nista bili krepki socialistični punci. Skratka, dietni sezam se je nepreklicno odprl, na zamaščene duše nam niso več pihali le osebni zdravniki, ampak predvsem vzorniki iz različnih ozvezdij. Industrija hujšanja se je začela pospešeno finančno rediti, priročnikov za hujšanje niso pisali samo zdravniki in prehranski strokovnjaki, temveč tudi zvezdniki, gospodinje in celo gasilci. Police so se začele polniti z vsemi mogočimi prehranskimi dopolnili, ki »zanesljivo« hujšajo, tudi farmacija je načarala kar nekaj pripravkov za pomoč pri pridobivanju zdrave teže, dosegljivih na recept. Med njimi zdravila, ki preprečujejo vsrkavanje maščob, pa takšna, ki nevtralizirajo ogljikove hidrate, najzanimivejše pa so bile nekakšne tablete, ki ubijajo apetit. Ko sem prosila sorodnico (delala je v zdravstvu), naj mi jih priskrbi, je bil odgovor odsekan: Nikakor! In mi je naštela vse grde stranske pojave, ampak jaz bi bila pripravljena vse prenesti, ko bi le bila malo bolj podobna – ne spomnim se več, kateri.
Vse oslarije tega sveta. Ko prelistavam stare izvode Jane, mi gre na smeh. Seveda smo imeli vse, kar so imeli veliki. O internetu (in mobilnih telefonih) takrat nismo niti sanjali, ampak tiskovne agencije pa so delovale. V velikem svetu so vse, kar bi bralce zanimalo, seveda objavili, mi pa smo si postregli z že objavljenim. V redakciji smo imeli na tone tujih časopisov in revij, nekaj je bilo naročenih, večino pa je hodil kurir kupovat v kioske na tržaški in celovški železniški postaji. Skratka, poznali smo vse shujševalne (in druge) trende in smo jih seveda z veseljem objavljali, ne čisto brez kritične distance, neredko smo za komentar zaprosili tudi zdravnike. Jana je imela velikansko naklado – okrog 120 tisoč, v enem primeru 150 tisoč izvodov, ko smo odprli za moj okus precej kisel francoski šampanjec. Če imaš tako velik doseg in vpliv, je pač tudi odgovornost toliko večja. Skratka, tudi najbolj oslovske diete smo pospremili s primernimi opombami.
Več v reviji Jana št. 50, 14.12.2021
