Zdaj si v najlepših letih!

Štefka Kučan: Napredno in priljubljeno čtivo
»Godovnica Jana je posebnost na slovenskem razdrobljenem revijalnem prizorišču. Ni tipično ženska revija, morda bi bolj ustrezal opis, da je angažirana revija, ki odpira in išče odgovore na družbena vprašanja, ki so posebej pomembna za ženske. Še vedno gre za položaj žensk v družbi, za njihovo enakopravnost in profesionalno uveljavitev. Vesela sem, da se revija vrača k svojemu izvirnemu imenu in, upam, s tem tudi k uresničevanju poslanstva, kot si ga je pogumno zamislila takratna napredna skupnost. Zanimivo je, kako smo revijo Jana sprejeli: samoumevno, radovedno in ponosno. Družbena vprašanja, ki so zadevala ženske, so bila povsem življenjska. In razvojna. Že to, da je bil odstotek zaposlenih žensk pri nas velik, velik tudi njihov izobrazbeni, gospodarski, kulturni in politični potencial, je pritegnilo strokovno in laično javnost, tu in v tujini. Spodbujala sta ga odprtost Slovenije v svet in mednarodno sodelovanje. Čeprav je bilo podobnih revij v svetu že kar precej uspešnih, je bila naša Jana za nas ohoho! Zelo napredno in priljubljeno čtivo. Lahko bi ji rekli lepotica in hkrati pospešek za družbeni razvoj in enakopravnost, v vseh pogledih. Tudi ime, se mi zdi, je bilo dobro izbrano – v pomenu: JA, tako je prav.«

Dr. Uroš Ahčan: Vaše zgodbe – ogledalo družbe

»50. obletnica je poseben in častitljiv dogodek. Najprej pomislim na zlatoporočenca ali preprosto srečen par, ki po 26.280.000 urah skupnega življenja praznuje zlato poroko. Praznovanje, 50 let obstoja revije, pa ni zgolj častitljiv, temveč zavidanja vreden dogodek, ki dokazuje dolgoletno povezanost med ustvarjalci, bralkami in bralci. Dokazuje zvestobo in zaupanje med ljudmi. Ustvarjalci so nepopisane liste papirja tedensko spreminjali v barvito in vsebinsko bogato družinsko revijo, ki piše zgodbe o ljudeh za ljudi. Zgodbe, ki so bile ogledalo družbe in družbenih razmer. Zgodbe veselja in žalosti, prevar in dobrih dejanj, preproste zgodbe, ki jih piše življenje in so jih s strastjo zapisali ustvarjalci revije. Ko nekateri želijo vsiliti razmišljanje, da so klasične in tiskane družinske revije odpisane in zastarele, pa izkušeni in modri ljudje zaupajo v tradicijo ter resničen, nepopačen odsev družbe in problemov sodobnega časa. Danes je vitalnega pomena prepoznati (po)pačenje in relativizacijo resnice in morale medijske krajine. Enako pomembno pa je tudi, da glasno in iskreno čestitamo vsem, ki desetletja v imenu resnice ljudi informirajo, izobražujejo in združujejo. Zato iskrene čestitke in zahvala vsem ustvarjalcem revije Jana ob častitljivem jubileju.«

Danijel Bešič Loredan: Komaj smo čakali nov izvod

»V 'prejšnjih' časih smo doma komaj čakali na nov izvod Jane v trafiki, vsaka številka je bila drugačna, polna vsebine, vedno je bilo pravo razmerje med resnimi temami, intervjuji in vedno je bilo dovolj kakovostnih razvedrilnih vsebin s pravo mero preverjenih tračev. Sedanji časi so drugačni, veliko bolj virtualni in 'fejkani'; če se uspe 'novi' Jani vsaj delno približati 'stari' Jani in bo v teh čudnih časih našla dovolj bralcev tudi med mladimi in manj mladimi, bo to izjemen uspeh.«

Manca Košir: Zvesta sem ji od prvega dne

»Pol stoletja je stara zlata Jana in pol stoletja imam spomine nanjo, ki sem ji zvesta od prvega dne. Najprej kot fotomodel – prvič sem bila na naslovnici v peti številki, potem še kdaj, na notranjih straneh večkrat. Da sem se odločila za novinarstvo in zapustila družinsko pričakovano prihodnost učiteljice matematike, je obeležila prva Bernarda Rakovec v intervjuju z menoj v Jani. Od takrat sva sodelovali na različne načine. Najbolj sem ji hvaležna, da je sprejemala moje študentke na prakso, bila izvrstna mentorica nepozabni Renati Ažman, pa tudi zdajšnji imenitni dolgoletni urednici Meliti Berzelak, ki ji še danes pošljem kak predlog, pa tudi pridno odgovarjam na vprašanja, saj čutim močno povezanost z Jano. Kajpada sem tudi njena naročnica! Rada jo prebiram in je nikoli ne odložim med star papir, temveč zbiram in nekajkrat letno poklonim prijateljici, ki jo prebere in potem pokloni naprej. Janina vsebina je socialno občutljiva, odprta na vse politične strani, zanimajo jo zgodbe različnih ljudi, ne le medijsko znanih, riše svetle obrise prihodnosti, saj piše o novostih na raznolikih področjih. Skratka, Jana je dobro branje! Naj traja, naj traja še in še, potrebujemo jo, veselimo se je, držimo pesti zanjo, juhej!«

Dr. Dušan Plut: Skupaj proslavljava

»Kakšna slučajnost, tako kot Jana letos 'proslavljam' tudi jaz, in sicer mineva 50 let od mojega prvega javnega okoljskega protesta, to je bila študentska zasedba Aškerčeve ceste v Ljubljani zaradi hrupa in onesnaževanja zraka. Revija Jana in tudi Zarja Jana sta vztrajno, dovolj strokovno, pa hkrati razumljivo seznanjali bralke in bralce tudi o problemih in nujnosti reševanja čedalje bolj perečih oblik uničevanja in varovanja našega enkratnega planeta, Evrope, Slovenije in njenih pokrajin. Prepričan sem, da bo tudi 'samo' Jana še okrepila okoljevarstveno poslanstvo, saj ohranjanje okolja, narave vse bolj postaja osrednja civilizacijska naloga. Gre za lastno preživetje, za preživetje naših otrok in vnukov.«

Lilijana Kornhauser Cerar: Jana je naša prijateljica od začetka

»Jana je prijateljica naše družine že vseh 50 let izhajanja - najprej jo je pogosto prebirala moja mama (menda po tihem tudi oče), zadnja desetletja jo berem jaz (in čisto javno tudi soprog Igor). Čeprav je včasih njena vsebina nekoliko 'alternativna', pa vedno v njej najdemo kaj zanimivega in vrednega poglobljenega branja. Kar je velika zasluga Janinih novinark in urednic, ki so nadaljevale tradicijo (skoraj nenadomestljive) Bernarde Jeklin in so v grdih časih, ko so z goljufijami revijo skoraj uničili, zadržale voljo in trmasto zagnanost, da obdržijo revijo v njeni visoki kakovosti in široki, nikogar izključujoči usmeritvi. Kar s(m)o prepoznali tudi bralci, ki smo ji – in ji ostajamo – zvesti. Jani želim, da zdrava, čila in polna energije doživi svojo stoletnico.«

Marta Kos: Mama me je pošiljala v trafiko

»'A greš po Jano?!' Kolikokrat me je mama poslala v trafiko, da kupim revijo, brez katere ni mogla. Prebrala je vse od začetka do konca in mi o vsebinah navdušeno pripovedovala, še posebej ko sem živela v tujini. Vse najboljše, draga Jana: da si doživela tako lepo starost, moraš biti dobra!«

Mario Galunič: Zdaj si v najlepših letih

»Prav vesel sem, ko slišim to novico. Nekako sem bil prepričan, da se bo to nekega dne zgodilo. Meni je Zarja od nekdaj šla težko z jezika, čeprav vem, da ni šlo drugače. To je tako kot s slabim zakonom, pametne gospe si po ločitvi zopet nadenejo dekliški priimek, da se ve, kdo so in kaj so od nekdaj bile. Pri 50 je Jana zrela gospa, pravi spomenik preživetja med slovenskimi revijami, za kar ji čestitam, in kot bi peli v čestitkah in pozdravih: Zdaj si v najlepših letih. Čin.«

Boris Cavazza: Nadaljujte svoje poslanstvo!

»Čeprav je pretežno ženska revija, jo včasih prelistam in tudi kaj preberem. Ob petdesetem letu mladosti vam želim, da še naprej tako kakovostno in korektno nadaljujete svoje poslanstvo.«

Nataša Pirc Musar: Žlahtnost od vsega začetka

»Revija Jana je taka stalnica v mojem življenju, da se zdi 50 let še malo. Ne spomnim se časov, da je ne bi bilo na mizi moje mame, pa sama jo tudi rada odprem. Vedno sem vesela, kadar srečam Janino 'mamo' Bernardo Jeklin, veliko damo slovenskega žurnalizma, s še vedno lucidnim umom in družbenokritičnim razmišljanjem. To je Jana tudi vedno bila, družbenokritična namreč, a nikoli kritizerska, nikoli zlobna ali sovražna do ljudi, o katerih so njene novinarke in novinarji pisali. To žlahtnost Jana goji vseh 50 let. S svojimi žalostnimi in veselimi zgodbami, ki jih piše življenje, pa je tudi kruto realno ogledalo družbe. Na Jano me vežejo tudi lepi spomini, ko sem bila leta 2011 nominirana med kandidatke za Slovenko leta in sem imela priložnost za druženje s čudovitimi sokandidatkami, med katerimi je bila takrat za prestižni naslov zasluženo izbrana vrhunska ilustratorka Jelka Reichman.«

Anica Mikuš Kos: Ohranite življenjsko energijo!

»Čestitam ob 50. obletnici. Jana – revija, ki je zanimiva, in kar posebej cenim, revija, ki je kritična in si prizadeva za dobro in pravičnost. Ohranite upanje in življenjsko energijo. Prizadevajte si za dobro v našem svetu. Tudi od nas je odvisno, kako bomo živeli in kako bodo živeli naši otroci in vnuki. Vsem želim, da bi bilo leto, ki prihaja, boljše.«

Vita Mavrič: Delo, ki je pustilo sled

»Ni samo po sebi umevno in ne dogaja se pogosto. Kadar pa se, ne nastane iz nič. Nekaj je bilo prej. In to prej beleži 50 let obstoja, za to častitljivo okroglo številko stoji brezčasno delo, ki je pustilo sled. Čestitam!«

Vika Potočnik: Dajete upanje

»Z veliko empatije, profesionalnim odnosom, vztrajnostjo in srčnostjo ste sodelavke in sodelavci revije Jane udejanjali osnovno poslanstvo, katerega neizbrisen pečat je dala ga. Bernarda Jeklin. Ni vam bilo lahko tudi zaradi statusnih sprememb revije. Odpirali ste vrata v življenjske zgodbe ljudi, jim dajali upanje, jih bodrili v njihovih stiskah, opominjali na krivice in družbene deviacije. V vaše zgodbe so brez razlike stopale znanstvenice, kmetice, umetnice, športnice. Zapisi zgodb intervjuvank ali kritični zapisi o družbenih dogajanjih so zaradi profesionalnega odnosa vseh, ki že 50 let ustvarjate revijo, obdržali zveste bralke in bralce. Pozornost za moje delo ste mi izkazali z nazivom Slovenke leta, ko sem z neustavljivo kritičnostjo stopila na politično prizorišče, ali ko me je doletela težka bolezen. Ta pozornost me opogumlja tudi v teh ne najbolj prijaznih časih. Zato, draga Jana, ne obupaj, ne izgubi ostrine in prepotrebne družbene empatije in kritičnosti.«

Uroš Macerl: Našel sem številne odgovore

»Revija Jana me spremlja že od otroških let. Mati je bila redna bralka in vse prebrane revije je shranjevala v stari omari na podstrešju. Kot pubertetnik sem v člankih in odgovorih na pisma bralcev v teh revijah našel številne odgovore na zapletena najstniška vprašanja. Jani vsa leta svojega obstanka uspeva ostati atraktivna in tudi kritična revija, ki se odziva tudi na okoljske probleme. Naši abrahamovki Jani čestitam za praznik in ji želim še veliko uspešnih let!«

Marko Pavliha: V zori in zarji ste dočakali abrahama

»Dojenčico Jano sem prvič srečal brž po njenem rojstvu, saj sva oba strelca, le jaz sem devet let starejši. Domov jo je prinesla soseda, teta Ema, ali včasih oma, tako da jo je smela doživljati še naša družina. Tedaj sem bral vse po vrsti, od Pike Nogavičke do Vinetouja, Zabavnika, Jane, Antene in doktor romanov. Ni se mi zdelo, da živimo v času enoumja, ker nam je bilo lepo, brez občutnih razlik, napetosti, polpretekle zgodovine in epidemičnih zdrah, pa še ameriški stric nas je opominjal, da ne znamo ceniti Amerike, ki jo imamo. Jana je brstela v mično gospodično in odrasla v zrelo gospo, ki pa ni pozabila na svojo najstniško zasanjanost, resnicoljubnost in simpatično uporništvo. Prežeta je bila z žlahtno ženskostjo, intuicijo in pokončnostjo, da je zrla in zorela onkraj okostenelih prepričanj in predsodkov. Bila je in ostala evolucionarka, da bi lahko mirila ognjevitost revolucionarjev. Jana naj bi bila bojda revija za punce in dame, a v njej sem vselej našel kaj deškega in moškega, kar je bržkone izviralo iz mojega ženskega počela. Potem je z nami doživela novo državo, čudovito samostojno domovino na morski strani Triglava, ki je mnogo obetala, ampak žal se ni vse posrečilo najbolje, verjetno zato, ker se je spremenila le politična ureditev, ljudje pa nismo (še) zmogli demokratične duševne prenove. Jana ni pričakovala, da bo kljub svoji prijaznosti, pestrosti in iskrenosti nekoč deležna pogroma, ampak preživela je tudi kapitalizem ter v zori in zarji dočakala abrahama, ki ji zdaj podarja večno modrost in pogum, da si bo upala povedati še več. Zatorej komaj čakava z ženo, da jo zopet prinese poštar, vso božično, dehtečo in obetavno; ko jo bova odprla in ritualno okusila z vonjem in tipom, nama bo zopet zašepetala: JA, NA vajino ljubezen, srečo in zdravje.«

Ksenija Horvat: Prebrala sem jo od začetka do konca

»Pri nas doma je bilo vedno veliko časopisov in revij, saj sta oče in mama velika bralca. Jana je stara približno toliko kot jaz in eden mojih prvih, že otroških spominov so spomini na to revijo. Mislim, da je takrat izhajala ob torkih. Nekako do srede je bila doma, potem pa jo je v branje vedno prevzela babica Štefka. Vem, da smo potem ob družinskih druženjih pogosto premlevali, kar je pisalo v Jani. V osnovni šoli sem, na primer, dnevne časopise brala od zadaj naprej, saj so me najbolj pritegnili zanimiva zadnja stran, kronika in kultura. Jano sem lahko brala od začetka do konca, saj so jo odlikovali dostopen jezik in veliko zgodb o ljudeh. Teh v drugih časopisih takrat ni bilo toliko. Vse se mi je zdelo zanimivo, Jana je že v tistih časih pisala o življenju, ki smo ga živeli, pisala je o ljudeh z vseh vetrov, in to z močnim socialnim čutom. Poznala sem vse rubrike in vsa imena novinark. Zelo sem vesela, da je Jana spet dobra stara Jana, saj je časopisna tradicija pomembna in ker revija zavzema posebno mesto v zgodovini slovenskega ženskega tiska. Čestitam ustvarjalkam, ustvarjalcem ter bralkam in bralcem ob tej lepi obletnici!«

Bernarda Marovt: Poznava se že od nekdaj

»Revijo Jana sem poznala še iz starih časov, vesela sem, da se vrača. Želim uspešen začetek te čudovite in priljubljene ženske revije. Zdi se mi, kot da ne bi nikoli prekinila s svojim delovanjem in obstojem. Ustvarjalcem in ustvarjalkam ob 50. obletnici iskreno čestitam.«

Nina Kojima: Jana je bila prelepo darilo v tujini

»Le nekaj let starejša od mene, Jana, je generacije pospremila s srčnostjo, svojevrstnim razvedrilom, iskrenostjo in iskrivostjo. Zgodbe, ki jih piše življenje, ter prigode kraljevih družin so bogatile strani te izjemne revije. Ko človek živi leta v tujini in se nehote privadi na drugačen način razmišljanja in navade, ga posebej razveselijo darila, za katera ni treba odšteti veliko denarja, so pa neprecenljive vrednosti. Jana je bila v vseh teh letih prelepo darilo, iz rok prijateljev v moje naročje! Z dosežki in napredno nanotehnologijo bo človeštvo bržkone izumilo oblak misli, kjer bomo morda lahko shranili delčke lepih spominov, morda za zanamce ali pa neko drugo visoko razvito mislečo vrsto. Pa sem prepričana, da se bodo v tem oblaku mnogi spominjali tudi Jane. Draga prijateljica Jana, vse najboljše! Ob 100. obletnici pa moje čestitke iz oblaka!«

Maja Štamol Droljc: Seme, ki raste že petdeset let

»Draga prijateljica Jana! Ob tvojem rojstvu sem bila stara tri leta. Samo sebe si takrat poimenovala sodoben ženski tednik, ki bo izviren, prodoren in odkrit. Pogosto si prišla tudi v naš dom, kjer si bila sopotnica moje mami. Jaz sem te vzljubila veliko let pozneje. Bila si moja zvesta spremljevalka in s prispevki o mojem delu tudi velika podpornica. Cenila sem tvojo pozornost in jo vračala z veliko sodelovanji pri raznih projektih. Bila si prva, s katero sem delila svojo srečno zgodbo o posvojitvi in se s svojo malo črno deklico znašla na tvoji naslovnici. Vmes si se preimenovala in, čeprav z drugim imenom, ostala srčna in sočutna, kajti srce – ustvarjalci ste ostali isti. Čestitke ekipi, s spoštovanjem do dolgoletne urednice gospe Jeklin, ki je zasejala seme, ki raste že petdeset let!«

Tanja Fajon: V Janini vsebini se je našel vsak

»Jana je edina revija, ki mi je zares ostala v spominu. Bila je stalno z nami, odpirala je življenjske zgodbe, naslavljala ženske, imela resno vsebino. Bila je revija, v kateri se je našla vsaka bralka, tudi bralec. Ni bila revija, ki bi manipulirala z ljudmi, diskreditirala, širila prazne ali lažne vsebine in prizadela. Bili so drugi časi, danes pa si nekateri brez posledic dovolijo zapisati vse. To tudi tisk sili v napačno smer. Meja svobode govora kot tudi meja poseganja v zasebnost je izjemno tanka. Spoštujem odgovorno politiko medijev, ki sledi tudi visokim etičnim in moralnim standardom. Želim si, da se ob 50. rojstnem dnevu v uredništvu spomnite na to svoje poslanstvo in vrednote in nadaljujete po tej poti.«

Janko Petrovec: Jana me je marsičesa naučila

»Ko sem bil otrok, smo pri nas doma brali Novi tednik, Jano in včasih Večer. Všeč mi je bilo, kako pristno so novinarke Jane izpisovale človeške zgodbe, v zaledju katerih se je odvijala zgodovina. To me je nedvomno zaznamovalo, ker tudi kot dopisnik – če je le mogoče – velike zgodbe najraje odpiram z usodami posameznikov. Lahko torej rečem, da me je Jana marsičesa naučila, medtem ko mi je krajšala urice.«

Vesna Milek: Zaradi Jane sem spoznala, kaj me zanima

»Jana je bila zame Proustova magdalenica. Še zdaj si lahko prikličem vonj nove revije iz trafike v Cerknici. Spomnim se tistega užitka v prednovoletnem času, ko sem se, sedemletnica, dokopala do nove Jane. Nisem je dala iz rok, dokler nisem prebrala vsega: nasvetov za doma izdelana novoletna darila, kako preurediti staro srajco v obleko, kasneje tudi modnih nasvetov, recimo trenda novih kratkih pričesk, zaradi katerega sem si kot najstnica dala postriči svoje dolge lase in potem to zelo obžalovala. Uvodniki Bernarde Rakovec so bili zame pojem. Že kot punčka sem obsedeno brala porotnike na zadnji strani, zanimala so me različna stališča različnih ljudi. Spomnim se dobrih novinarskih zgodb o krivicah, ljubezni, zlorabah, lakoti, revščini, pa tudi zgodb o ustvarjanju in glamurju. Svet se je takrat zdel preprost, vrednote so bile vsaj za najstnike v socializmu jasne; bolj me je strah za nove generacije, ki jih vzgajajo splet, Tiktok in druga družbena omrežja, pa če se še tako trudimo, da jim omejimo dostop. Mislim, da sem tudi zaradi Jane spoznala, da me v življenju zanimajo ljudje in njihove zgodbe, da so zgodbe tiste, s katerimi lahko navdahneš, vzgajaš, nekaj temeljnega premakneš v bralcu.«

Lara Jankovič: Vitalnost uma in duha

»Najprej Jani čestitke za 2 x 25 in še na mnoga, mnoga leta! Ponosna sem, da je Jana moj letnik, ker je to itak najboljši letnik, čisto objektivno in nepristransko. Jana je bila v mojem življenju železni repertoar. Če si kaj veljal, si vedel, kaj piše v Jani ta teden. Pohvalno je, da je 'gospa Jana' vsa ta desetletja ohranila vitalnost uma in duha, vsebinsko bogatost in raznolikost, kritično besedo in socialni čut, žensko milino in senzibilnost. Biti del te zgodbe je bil zame vedno privilegij in čast, radost in hvaležnost. Upam, da čimprej skupaj tudi nazdraviva!«