Pred pogovorom z njima sem se šalila, da bom članek naslovila »Blažena med Cavazzo in Golobom«, a v njuni družbi človek ne more biti z glavo med oblaki. Druženje je bilo sprva malce zadržano, na koncu pa smo se precej smejali. Nič manj ali nič več kot prava dedca.
Nove epizode, posnete po Leninovem parku in Dolini rož, je po Cavazzevih besedah absolutno treba proslavljati, saj je več kot očitno, da si gledalke in gledalci želijo slovenskih nanizank. »To kažejo tudi meritve gledanosti. Več ko bo domače ponudbe, bolj bomo napredovali, več se bomo naučili, boljši bomo. Lani se je v Beogradu posnelo 46 serij. Štirikrat večji so od nas, posneli pa so desetkrat več vsebine.«
Tadej Golob bo nova nadaljevanja pričakal bolj sproščeno, saj se je že navzel zaupanja v ekipo. Kot bralka sem kar malo razočarana, da je za dve knjigi predvidenih samo šest epizod, a vzrok je jasen: proračun. »Fantje so sprva napisali za vsako knjigo po šest epizod, nato pa so morali dva meseca pred realizacijo vse scenarije skrčiti na tri epizode za knjigo. Tadej Golob ustvari veliko močnih stranskih likov, in če bi tako zasedbo hoteli normalno plačati, smo s predvidenim proračunom zelo na tesnem. Poleg tega je veliko lokacij ... Če bomo snemali naslednje knjige, bi si želeli bolj normalnih proračunov, saj so sicer tudi urniki nemogoči, nečloveški,« je pojasnil Cavazza, Golob pa dodal, da je spoznal krute finančne omejitve že v Jezeru. V seriji je pogrešal prizor pogreba iz knjige. »Režiser Matevž Luzar mi je pojasnil, da zato, ker na pogreb po navadi pride veliko ljudi, oblečenih v boljša oblačila, oni pa za to niso imeli denarja.«
Tadej zaradi pisanja druge knjige ni utegnil na snemanje Jezera v zimskem Bohinju, na tokratno snemanje v poletno razbeljeni Ljubljani ni mogel zaradi rehabilitacije po nesreči. Kaj sicer pomeni prisotnost pisatelja na setu?
Golob: Pri Jezeru bi šlo zato, da bi spoznal vse te ljudi, zdaj pa bi jim rad pokazal, da mi ni vseeno in da me zanima.
Cavazza: Zelo sem navijal, da bi Tadej prišel in bi za šankom z Miho Hočevarjem srkala pivo – da bi se torej na kratko pojavil v filmu, a se je žal ponesrečil. Meni bi to veliko pomenilo. Seveda sem razumel, da je treba najprej poskrbeti za pravočasno rehabilitacijo, saj sem v življenju tudi sam imel že veliko poškodb.
Kako je potekalo snemanje v središču Ljubljane – se okoli prizorišča naberejo firbci, kaj zmotijo potek snemanja?
Cavazza: Med snemanjem si v »posebnem« stanju, potem pa v Leninovem parku mimo klopce pride nekdo, ki hoče delati s tabo selfije in te meče iz vloge. Tarasa nihče ne bi prosil za selfi, ker ga nihče ne pozna (razen njegovih sodelavcev). Ampak pri nas ulic ne moremo popolnoma zapreti, kot to počno v tujini. So pa lahko mimoidoči pri nas tudi nadležni, vendar verjemite, da znam poskrbeti za to, da mi dajo med delom mir.
Vedno navdušeno gledam, kakšna stanovanja ali hiše se pojavijo v slovenskih produkcijah. Je težek podvig od slovenskih državljanov izpuliti hišo oziroma stanovanje za snemanje?
Cavazza: To je težek podvig predvsem zato, ker ljudje, ki so se odločili za oddajo stanovanj ali hiše, to raje počno za snemanje reklam. Potem pričakujejo enake zneske za najem tudi za igrane vsebine, ki pa si tako dragih cen ne morejo privoščiti. Zato iščemo kompromise, in letos smo imeli kar srečo. Tarasova in Alenkina hiša iz Jezera se je vmes prodala, novi lastnik jo je pred renovacijo praktično olupil. Našli smo drugo in tudi ta je videti krasno.
Bi pa priporočil lastnikom stanovanj ali hiš, ki so jih oddali snemalni ekipi, da gredo za čas snemanja na dopust, ker se v njihove prostore vsakokrat zgrne vsaj 40 ljudi iz filmske ekipe (pa kabli, luči, kamere ...). Seveda se zelo pazi, kako se s prostorom in stvarmi v njem ravna, vse se predhodno fotografira, potem očisti, vrne na svoje mesto, čistilka pride vsak dan po snemanju.
Zdi se mi, da je kava kar pomemben igralec v seriji, v knjigi morda še bolj, celo kavomati so mi postali bolj simpatični. Kaj je s to kavo, Tadej?
Golob: Sem že opazil, da Taras popije veliko kave – nekaj pa mora imeti od življenja. (smeh) Sam pa sem potreboval kar precej let, da sem spil prvo kavo v življenju. Ko sem kot novinar – delal sem v športnem programu TV Slovenija – nekoč spremljal sejo občinskega odbora na Mestni občini Ljubljana, sem si rekel, ali spijem kavo ali pa zaspim. Tako sem, star približno 25 let, spil svojo prvo kavo v življenju in od takrat je šlo samo še navzdol. Zdaj se moram malce brzdati, da jih ne spijem preveč. Do tri na dan grem, nato se ustavim.
Cavazza: Tudi jaz sem kar kofetarca. Rad pijem kavo, kavo brez vsega – tako kot Taras. Imava kar veliko skupnega, zelo sem ga vzljubil že med branjem. Takrat sem bil na Visu in sem Tadeju pisal, kako super knjigo je spisal. Pojedel sem jo na mah, prav tako obe naslednji. Pri četrti, Virusu, sem se po nekaj začetnih straneh namenoma ustavil, saj sem izvedel, da bomo snemali Leninov park in Dolino rož. Si jo bom privoščil čez božič – in jo zeksal kot veliko točeno.
Več v reviji Jana št. 52, 28.12.2021
