Zgodbe

Hvaležnost je fitnes za dobre vzorce

Marija Šelek
3. 1. 2022, 22.00
Deli članek:

Avtor najbolj prodajane knjige leta 2020, ki je doživela že peti ponatis, je spisal novo. Srečo, prosim. Še prej je prva postala uspešnica tudi v hrvaščini, na mizi je že angleški prevod in samo hipec, pa bomo priča, kako bo Aljoša prodrl v svet. Še prej smo se z njim lagodno pogovorili ob čaju, ob čemer nas je nagajivo motil nov družinski član – kosmatinec pasme romanski vodni pes. Ker napeti urniki zahtevajo izredno veliko usklajevanja, smo se pozneje ujeli še z njegovo ženo Ivo in ju ovekovečili v domačem praznično svetlikajočem se kotičku.

Šimen Zupančič
Aljoša Bagola z ženo Ivo Krajnc Bagola.

Letos oktobra je postal ambasador kampanje Nisi okej? Povej naprej., prve nacionalne kampanje proti stigmatizaciji duševnega zdravja. Dobro se mu zdi, da se je ta pobuda osredinila okoli pomoči mladim, ki so ne samo zaradi karantenskih razmer, ampak tudi zaradi sodobnega družbeno-medijskega sveta v vse večji stiski. Aljoša vsak dan prejme ogromno sporočil, zahval, srce parajočih izpovedi in težkih zgodb. Trudi se, da bi doumeli področje duševnega zdravja kot nekaj samoumevnega. »Tako kot z zlomljeno nogo ne bi šepali do svojega pokoja, tudi z duševnimi težavami ne smemo trpeti vse življenje.«

Ali ste srečni, Aljoša? Zdaj, ko ste napisali precej zajetno knjigo o sreči, vas verjetno to vprašanje ne spravi v zadrego.

Največkrat se na vprašanje, kako si, zlažemo. Ker vsi večinoma rečemo »v redu« ali »super«, pa sploh ni tako. Če rečemo, da smo super, pa se pri tem ne pretvarjamo, nas ljudje hitro želijo s kakšno mikro agresijo opomniti na to, da ne bi smeli biti preveč srečni ali veseli. Zato jim hočemo ugoditi tako, da jih s svojim odgovorom ne vznemirimo preveč. Zato moramo postati bolj odprti – drug drugemu moramo dopustiti, da se lahko potožimo, ter iz srca privoščiti, ko smo srečni, zadovoljni in uspešni. In ja, sem srečen. Zanimivo je bilo, ko so vsi mislili, da sem srečen in okej po svoji prvi knjigi Kako izgoreti, ki je takoj začela nizati uspehe. V tistih občutkih stiske in tesnobe, ki so bili kot izzven izgorelosti še vedno tu, sem se res ukvarjal s tem, kaj je sreča, radost, kako jo dobiti nazaj v življenje, in ugotovil, da se pri tipanju do sreče do nje dotipkam. Zdaj sem srečen, ker razumem, kaj sreča pomeni. Prepustnico za srečo dobimo tako, da se prepustimo življenju. Ampak ne pasivno, temveč tako, da imamo namero uresničevati svoje cilje, talente, edinstvenost, da smo temu zvesti. In da razumemo, da sreča pride kot nagrada; ne more biti vsakodnevni cilj, v katerega se zaletavamo in potem razočarani ugotavljamo, da kljub vsem željam in uspehom nismo srečni.

Zakaj so potem ljudstva, ki svojega življenja ne ubesedujejo z dosežki, cilji, delom na sebi – tako srečna? Opredeljujejo se kot srečni, pa nimajo skoraj nič ali pa imajo službe, ki bi jih pri nas opisali kot »usrane«. Si lahko srečen s službo, v kateri delaš za trakom ali prelagaš v skladišču škatle za enega najbogatejših Zemljanov?

Po zlomu sem se spraševal, kako sem lahko bil tako šibek, da sem izgorel, če pa sem veljal za supermana, in kaj bodo zdaj naročniki, ekipa v podjetju brez mene in kaj si bodo mislili o meni. Doživljal sem sram, strah in krivdo – zalivala me je plima neprijetnih občutkov. Ugotovil sem, kako zelo je občutek tega, kdo smo, povezan s tem, kar počnemo, kaj je naša služba, naš poklic. Temu zagotovo dajemo veliko preveč pomena in vrednosti. Zato svojo srečo neposredno povezujemo z uspehi v svoji karieri, z mnenji naših nadrejenih, pohvalami, odobravanjem sodelavcev. Nekatera plemena lahko živijo srečno zato, ker so vloge jasno razdeljene, in ker sobivajo, pripomorejo v skupni namen – za dobro vseh članov. V našem zahodnem, individualiziranem svetu se osredotočamo zgolj na to, kako boš dosežke svojega dne oglaševal na družbenih omrežjih, sreča postane poceni valuta za trgovanje, hitra kompenzacija za to, da smo tako zelo izčrpani. Naše duševno zdravje je odvisno od naše življenjske energije. V svetu, ki zahteva toliko naše pozornosti (in to je energija, ki jo razdajamo), smo hitro izčrpani in oropani smisla in namena. Zato se zatečemo k mini pobegom, kot so hrana, videoigre, alkohol, pornografija, neprekinjeni dosežki, deloholizem ... Odvisnosti, ki nas držijo daleč stran od sebe. Ko so ljudje nekdaj v plemenu potožili vraču, da se ne počutijo dobro, jih je ta najprej vprašal: ali se dovolj pogovarjate, plešete, pojete? To sem v svoji knjigi poimenoval, da jih je poslal v tri P. Zato tudi jaz vse nas pošiljam v tri P. Moramo se več pogovarjati, peti in plesati. Zdaj se pa pretežno upodabljamo srečni, se všečkamo v okolju digitalnih tehnologij, ki uporabljajo nas, in ne obratno. Pravzaprav smo mi izdelek, in ne uporabniki. Zato algoritme družbenih omrežij opredelim jasno: Twitter je razjezilnik, Instagram razkazovalnik in Facebook razdvojevalnik. Ko ugotovimo, da živimo v neke vrste matrici, ki zelo vpliva na naše razmišljanje, čutenje, dojemanje in obnašanje, je laže prepoznati, kje lahko pocukamo za vrvico in spremenimo stvari na bolje.

Je zadovoljstvo samo skromnejši brat bahave sestre sreče?

Za zadovoljstvo moramo najprej reči dovolj in postaviti meje, kar sem sam ugotovil, ko sem se sesul zaradi razdajanja – zaradi napačnih vzorcev in bolestne potrebe po dokazovanju biti prvi, kar je pomenilo to, da sem se šele najboljši na svetu počutil komaj dovolj dobrega za ta svet. Zato je zadovoljstvo in predvsem hvaležnost tisto, kar moramo krepiti in na zdravi način gojiti. Preveč se obremenjujemo s tem, česar nimamo, in premalo smo hvaležni za vse, kar imamo.

Kako preprosto se to sliši!

Pa saj je! Nekako smo žrtve ne samo algoritmov umetne inteligence, ampak tudi naših bioloških vzorcev. Naši možgani iz okolja prioritetno črpajo negativne stvari, slabe informacije, ker so te za naše preživetje pomembnejše. To pa avtomatsko pomeni, da v svetu najprej iščemo slabo, potem katastrofiramo in premlevamo, kaj nas bo doletelo in kakšna nesreča nas gotovo že čaka za vogalom. To moramo ozavestiti in spreminjati na bolje. Hvaležnost je fitnes za dobre vzorce. Tudi če so objektivno stvari v tistem trenutku slabe, če nečesa ne zmoremo, je gotovo še veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Tako pridemo do preobraženja svojega mišljenja, ki nam daje vero in zaupanje vase in v svet, do prevzemanja odgovornosti in odločanja.

Ujela sem, da pijete samo brezkofeinsko kavo – ali živite izjemno zdravo?

Kavo večinoma nadomeščam s cikorijo, a ker mi je kava dobra po okusu, pijem brezkofeinsko, čeprav zaradi kemične obdelave ni ravno zdrava. Pred izgorelostjo sem popil tri esprese na dan, a mi je kava velikokrat sprožila migrene, zato sem s kofeinsko zaključil. Ko sem jo lani na surfanju spet poskusil, sem začutil takšno napetost, da sem v hipu hotel splezati na bližnji hrib (smeh). Je pa Iva že vrsto let naklonjena zdravi in premišljeni prehrani, ima avtoimuno bolezen, ki si jo je pozdravila s prehrano, in pri njej sem videl, kako izredno vpliva prehrana na naše počutje in razpoloženje. Zato sem tudi sam opravil intolerančni test, ki je pokazal, da gluten, laktoza, jajca, svinjsko meso itd. niso moji prijatelji. Ko sem se nato nekajkrat pregrešil, sem dobil tako mozoljasto kožo kot kakšen najstnik. Zakaj bi torej mučil svoje telo, se izčrpaval zaradi nečesa, kar ni pomembno? A v naši kuhinji kljub vsem tem omejitvam odlično diši! Večinoma kuham jaz, ker je Iva globoko v gledališki sezoni, tako po dopoldanskem pisanju in sprehodu psa skuham kosilo. Po tem sem začel tudi vrednotiti kakovost svojega dne in ugotovil, da sem lahko ustvarjalen tudi v kuhinji.

Več v reviji Jana, št. 1, 4. 1. 2021

Šimen Zupančič
Iva: »Trudiva se, da je družina izvor sreče, varno zatočišče in domač oder za ustvarjalnost.«