Veliko dekle iz majhne vasi. »Srečna sem, da sem odraščala na vasi, saj je v naši Vašci pri Cerkljah, od koder se ponuja razkošen pogled na Krvavec, le dvajset hiš. Otroci smo se poznali med seboj, imeli smo srečo, da smo se lahko v naravi igrali in podili naokoli brez strahu, da bi nas lahko povozil kakšen avto. Svobodo smo uživali s polnimi pljuči,« začne svojo pripoved Tadeja, ki je odrasla v zelo aktivni družini. Pet let mlajši brat Anže je treniral smučarske skoke, z mamo in očetom so hodili na izlete, lezli po hribih, smučali. V osnovni šoli je obiskovala vse športne krožke, ki jih je premogla šola. Ko je brat v prvem razredu začel trenirati smučarske skoke, si je to želela tudi sama. Vleklo jo je v alpsko smučanje, saj se je peljala na smučeh že pri treh letih. »Bila sem hitra, na smučišču sem se vrivala v vrste za sedežnico, da bi se večkrat peljala. Pritiskala sem na starše, naj me vpišejo v klub. Vendar sem bila v sedmem razredu prestara za alpsko smučanje, tako je bil tek na smučeh izhod v sili. Klubu sem se priključila konec marca, na koncu tekmovalne sezone. Trener mi je dejal, da se z mano nima več časa ukvarjati in naj grem domov. Si predstavljate razočaranje otroka, ki si je silno želel trenirati, bil pripravljen na trdo delo in odpovedovanje? Danes razumem, da je imel po sezoni vsega preveč, vendar vseeno menim, da morajo trenerji posvetiti pozornost vsem otrokom, ne se samo gnati za dosežki in medaljami,« pravi Tadeja, ki ni obupala. Hodila je na krose in bila uspešna. Pol leta zatem je isti trener gledal njene rezultate in jo povabil nazaj. Sprva ni bila navdušena, a je zmagala njena želja po treningih.

Krik sreče in poguma. »Pri 13 letih sem se v vsem posvetila smučarskemu teku in z vso zavzetostjo začela trenirati. To je moja velika vrlina. Vsako stvar, za katero se odločim, hočem izpeljati najbolje in v to dam vse moči. Ker sem delala odgovorno in predano, sem hitro napredovala. Prišli so uspehi tudi na mednarodni ravni. V prvem letniku gimnazije sem dobila ponudbo, da se priključim biatloncem. Čeprav sem si govorila, da puške pa že ne bom nosila, sem se najedla zarečenega kruha. Obljubljali so mi boljše možnosti in večjo možnost uspeha. S težkim srcem sem ponudbo sprejela, a nikoli obžalovala,« pripoveduje Tadeja, ki je v vrhunskem športu preživela dolgih 17 let. Na to obdobje ima lepe spomine, četudi je bilo športu podrejeno vse življenje. »Živela sem med letališčem, stadionom, hoteli in domom. Nikoli se nisem ubadala s tem, kaj počnejo vrstniki, da zamujam mladost, študentska leta, da nisem šla na zaključni in maturantski izlet. Moj fokus je bil trening, disciplina, vedela sem, da mi vsako ponočevanje krade energijo,« pove nekdanja športnica, ki je dosegala izjemne uspehe. Še danes tretjega mesta na Pokljuki ne dojema kot najboljše uvrstitve, temveč kot zakladnico izjemnih čustev, ko dosežeš, kar si sanjal in trdo garal. Podobno je bilo na tekmi v Skandinaviji, ko je kot tretja prišla skozi ciljno črto. Nikoli ni pozabila krika, s katerim je iz sebe izpustila vse strahove, strese in pričakovanja, da ji je končno uspelo. Ti občutki so samo njeni in nihče ji jih ne more vzeti. Dvignejo jo, ko pridejo težki trenutki. 

S hčerko in varuško po Evropi. Leta 2007 je imela najboljšo sezono. To je bilo po njenih tretjih olimpijskih igrah, ko je bila 12 let v športu in je devet let čakala na stopničke. V sezoni, ko je bila najboljša, se je tik pred poroko poškodovala. »Vso toplino, željo po uspehih sem vlekla iz primarne družine. Vedela sem, da takšno svetišče lahko ustvarim tudi za svojo družino. Med rehabilitacijo sem rodila hčerko Mašo. Imela sem lepo nosečnost, bolj kot je šlo proti porodu, bolj me je vleklo v biatlon. Vedela sem, da če sem bila tik pred poškodbo na vrhuncu svoje kariere, v športu še nisem rekla zadnje besede. Želela sem se vrniti in dobiti izkušnjo, kaj pomeni biti mama športnica. Z Mašo sem preživela še tri krasne sezone. Bila sem v svetovnem vrhu, moje ambicije so bile osvajati medalje, deseto ali dvanajsto mesto ni več zadoščalo. Maša je potovala z mano, mož je imel svoje podjetje, sestrično sem imela za varuško. Imeli sva se krasno, težko je opisati, kakšna motivacija je, ko prideš v cilj in te pričaka otrok. Potovanja z njo po Evropi so bila čudovita. Niti za trenutek mi ni žal. Dala sem ji najbolj zdravo okolje, privzgojila sem ji šport. Bila je z mano, ko je shodila, pred enim letom že na tekaških smučeh. Zdaj je pri 12 letih zelo nadarjena športnica,« je ponosna.  

Več v reviji Jana št. 1, 4.1.2022