Jemo zaradi praznine v sebi

Marsikomu dobro znano bitko s kilogrami je mogoče izbojevati s pomočjo hipnoze, je prepričana Saša Einsiedler, ki že nekaj časa izvaja delavnico hujšanja s hipnozo in je vse, kar počne, najprej preskusila na sebi. Že dolgo je namreč znano, da je hipnoza lahko zelo uspešna pri odpravljanju strahu, depresije, odvajanju od alkohola, kajenja in tako tudi pri hujšanju. V nasprotju z dietami pri tej metodi najprej odkrijemo vzrok za kopičenje kilogramov iz preteklosti, nato šele začnemo spreminjati razmišljanje, prehranjevanje in seveda življenje samo. Pri vsem pa sta najpomembnejši motivacija in močna želja po spremembi.

Saša že dolga leta predava o samopodobi, javnem nastopanju in tremi, ki jo imajo ljudje pri pojavljanju v javnosti. Vsa ta leta je opažala, kako pomembno je naše vedenje povezano s prepričanji, ki jih imamo o sebi. »Poznam veliko različnih vaj, s katerimi jih lahko spreminjamo, a vse te tehnike so precej dolgotrajne. Zato sem ves čas iskala učinkovito metodo, ki bi hitreje privedla do rezultatov.«

Najprej je tehniko preskusila na sebi. Naletela je na britansko hipnoterapevtko Mariso Peer in tako jo je pritegnila, da se je brez razmišljanja vpisala na njena izobraževanja. Po koncu enoletnega šolanja je odkrila, da ima raka na grlu, in je vse tehnike, ki se jih je naučila, začela najprej uporabljati pri sebi, zato da je lažje premagovala tegobe zdravljenja. »Na lastni koži sem se prepričala o učinkovitosti metode, pri kateri sem se naučila eno ključnih stvari, namreč kako deluje naš um. Malo me je bilo strah obsevanj, ker nisem vedela, kako to poteka in kakšne bodo posledice. Če bi dovolila svojemu umu, da misli razvija v smer strahu, potem bi verjetno vsakič, ko sem se odpravila na terapijo, umirala od groze. Um vedno dela tisto, kar misli, da mi želimo, in vedno nas vodi proč od bolečine, k ugodju. Če sem razmišljala, da je obsevanje boleče in nekaj, česar si ne želim, bi me um skušal odvrniti od tega, da grem, od te bolečine. Zato sem vedela, da moram svojemu umu povedati, da je to nekaj, kar jaz hočem, da je to zame dobro, ker na ta način uničujemo nezdrave celice, nad zdravimi pa bedi ščit, ki jih ščiti pred poškodbami. Če greš s tako naravnanostjo skozi proces zdravljenja, je vse bistveno lažje.«

Dotikajo se naših čustev. Ker je ob zdravljenju želela telo podpirati z zdravo hrano, se je poglobila v prehrano in ob tem odkrila ogromno vzorcev, ki jih imamo ljudje v povezavi s prehranjevanjem. »Videla sem, kako prehrambna industrija hipnotično vpliva na nas potrošnike, ni ji mar za naše zdravje, ampak izključno za zaslužke. Proizvajalci hitre hrane se v svojih oglasih dotikajo naših čustev v zvezi s prijatelji, družino, srečo … Ko vse to razkrinkaš, spoznaš, da velikokrat jemo zaradi občutkov, ki naj bi jih neka hrana nudila, ne pa zaradi hrane same. To sem odkrila tudi pri sebi. Vsakič, ko je moj partner odšel, ne živiva namreč še stalno skupaj, sem postala lačna, pa četudi sem pred tem ravno kosila. Posegla sem prav po določeni hrani – kruhu z maslom, sladkarijah. Očitno sem začutila v sebi neke vrste praznino, ki sem jo morala z nečim zapolniti. Ko sem spoznala, od kod ta občutek, sem se tega lahko znebila, ker sem vedela, da to ni resnična lakota.«

Več v reviji Jana št. 3, 18.1.2022