Ura je pet zjutraj. Nič, plan je plan. Drži se ga, si govorim v glavi. Odgrnem odejo in se za nekaj sekund usedem na rob postelje. Potem pa akcija, hitro namečem stvari v nahrbtnik, fotoaparat, čaj, svetilka, nekaj za pod zob ... Vsake toliko pogledam na uro, kot da kaže kaj drugače kot pred nekaj sekundami. Ne smem zamuditi sončnega vzhoda. Sploh tiste dobre pol ure pred njim je nebo res čarobno. Rahlo zaspano vznemirjenje. Pes se spremeni v čuka. Prav lepo zleknjen me s kavča opazuje, bogve, kaj si misli. Namenja mi rahlo nejevoljen pogled. On še ne bi šel. Pri vratih potihem tlesknem z jezikom in že sva v avtu. Po reki luči (veliko ljudi se že po temi vozi proti Ljubljani) se v dobre pol ure pripeljeva do izhodišča na Topolu. Tema kot v rogu kljub snežni podlagi. Brez svetilke ne bi šlo. Najboljši prijatelj se po poti nekajkrat ustavi, kot bi se česa ustrašil. Ah, tisto, kar je bilo v temnem gozdu, se je naju očitno bolj balo. Minus devet vetrovnih stopinj. Solze na bundi sproti zmrzujejo. Čudovito, prisežem! Škripanje pod nogami, medla svetloba lučke na glavi in občutek svobode ... Na vrhu Grmade veter res da vse od sebe, prsti pa kmalu nič. (No, nekaj fotografij z mislijo na vas le uspejo narediti.) Pod nohte se počasi prikrade prav zoprna pekoča bolečina, podplati postanejo hladni, nasmeh na ustih pa kar vztraja. Do sončnega vzhoda in še malo čez. Če zmorete, se vsake toliko le odpravite na kakšen hribček in počakajte na sonce. Je vredno? Je!
Tekst in foto: Jaka Koren
Revija Jana št. 3,18.1.2022
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
