Čas je za nekaj več optimizma

Devet uglednih profesorjev različnih strok je na okrogli mizi Epidemija in znanost(i) razpravljalo o znanstvenih osnovah ukrepov, s katerimi se lotevamo epidemije. Bili so si enotni, da so bili v naši državi epidemiologi iz vodenja epidemije odrinjeni, na komandni stol pa postavljena infektološka stroka. Je čas za spremembo strategije? Koga bi morali zaščititi? Smo varni šele s tretjim odmerkom in koga ne bi smeli siliti v cepljenje?

Da je vlada odrezala epidemiološko stroko, je zopet poudaril dr. Ivan Eržen, epidemiolog in nekdanji prvi mož NIJZ, s katerim so kratek pogovor posneli vnaprej. »Epidemiologe zanima celotna populacija, opraviti imamo večinoma z zdravimi ljudmi, pozorni smo na ranljive skupine in skušamo pripraviti ukrepe za omejitev širjenja bolezni. Klinični strokovnjaki pa so usposobljeni za zdravljenje obolelih. Torej imajo povsem drugo nalogo. Pomembno je, da se skupine različnih strokovnjakov povezujejo, in ne kot pri nas, ko imamo sorazmerno ozko strokovno skupino. Škoda, da so v vladi zaupali izjemno težko nalogo skromni majhni skupini kliničnih strokovnjakov, ki nima ustreznega znanja. V vladi so sprejeli številne odločitve, ki so se pozneje izkazale za nepotrebne, dvomljivega učinka ali celo škodljive, ko so številni ostali zaprti ter niso upali obiskati zdravnika zaradi svojih osnovnih bolezni, zaradi česar se je zdravje prebivalstva gotovo še poslabšalo.«

Obvezno cepljenje? Saj drugače ni moglo biti, ko pa smo ves čas poslušali katastrofične scenarije. In to se po Erženovem mnenju še vedno dogaja, četudi pritisk na bolnišnice še zdaleč ni tak kot pri različici delta. »Kar je dobro, in sedaj je trenutek, ko lahko razmišljamo tudi bolj optimistično. Tisti, ki se za ukrepe ne odločijo, pa prevzemajo tveganje – tako kot tisti, ki kadijo, uživajo alkohol, neodgovorno vozijo … Vseh zdravstvenih izzivov, ki jih imamo med prebivalstvom, ne moremo rešiti – čeprav bi jih radi. Število vsako leto umrlih zaradi tobaka je celo večje kot umrlih zaradi covida. V dveh letih je za covidom umrlo 5000 ljudi, za tobakom v istem obdobju 6000.«
Eržen je tudi jasno povedal, da epidemiologi obveznega cepljenja ne podpirajo, saj so po temeljitem premisleku prepričani, da to ni izvedljivo v nekaj mesecih. »Če bi z obveznim cepljenjem začeli danes in bi se vsi odzvali, kar je neumno pričakovati, bi šele v štirih mesecih dosegli stopnjo zaščite pred omikronom. V tem trenutku obvezno cepljenje ni rešitev, dolgoročno je pomembneje, da ustvarjamo medsebojno zaupanje. Prisilno cepljenje pa dela veliko škodo ukrepu. Posameznik se mora o njem odgovorno odločati.«

Zatajili z zgodnjim zdravljenjem. Matematik prof. dr. Dragan Marušič je razumel razpravo kot priložnost za izboljšanje vodenja epidemije. Potem ko je preučil javno dostopne podatke in nekatere znanstvene članke, meni, da bi morali izenačiti status prebolevnikov in cepljenih. »Prebolevniki imajo šestmesečno veljavnost zelenega covidnega potrdila, cepljeni pa devet mesecev oziroma s tretjim odmerkom neskončno. Po podatkih je bilo med tistimi, ki so sprejeti v intenzivno enoto, 406 cepljenih in 17 prebolevnikov. Po izračunih so prebolevniki pred tem, da ne pristanejo v intenzivni enoti, zaščiteni 89-odstotno, v primerjavi s cepljenimi pa celo 98-odstotno. Torej bi bilo edino pošteno, da bi imela prebolevnik in cepljeni izenačen status PCT.«

Poudaril je še zgodnje zdravljenje, češ da smo doslej premalo ali skoraj nič naredili za covidnega bolnika od pozitivnega testa do sprejema v bolnišnico. »S stališča znanosti ne razumem, zakaj se ugotovitev določenih člankov – na primer o pomembnosti vitamina D – ne uveljavlja v praksi. Večina bolnih v bolnišnicah ima prenizko raven vitamina D. Zakaj vitamina D ne predpišejo čim prej, že pred sprejemom v bolnišnico?«
To, da smo pri zgodnjem zdravljenju zatajili, kar dokazuje najslabša statistika v razmerju med številom okuženih, številom hospitaliziranih in tudi številom umrlih, se je strinjal tudi prof. dr. Matjaž Zwitter. »Na enako število okuženih imajo na Švedskem desetkrat manj smrti, prav tako v Veliki Britaniji. Okuženih tudi nismo obveščali, na primer z letaki v vsako gospodinjstvo, s katerimi bi jim posredovali navodila, kaj je ob okužbi treba početi (protivnetna zdravila, vitamin C, zdravila proti strdkom, prehrana …).«

Je rešitev v poživitvenih odmerkih? Medtem ko nas spodbujajo k tretjemu odmerku in dvakrat cepljeni kar naenkrat niso več »polno« cepljeni, pa je vodja strategije za cepiva pri Evropski agenciji za zdravila (EMA) Marco Cavaleri izjavil nekaj zelo pomembnega: »Če imamo strategijo, v kateri dajemo poživitvene odmerke vsake štiri mesece, bomo na koncu lahko imeli težave z imunskim odzivom.« Tudi dr. Roman Jerala je v enem izmed zadnjih intervjujev priznal, da poživitvenih odmerkov ne gre ponavljati v nedogled, saj bi se lahko razvila toleranca in s tem slabša zaščita.
Tudi Ihan je že poudaril pomembnost osnovnega cepljenja, ki poleg razmeroma slabo učinkovitih protiteles ustvari dolgoživeče spominske celice T. Te nato živijo še več kot eno leto in so zmožne hitrega odzivanja na zelo široko pahljačo tarč virusnega proteina S – mnoge med njimi so skupne omikronu in originalnemu vuhanskemu virusu. Zato se ljudje s spominskimi celicami (nastalimi po cepljenju ali okužbi s preteklimi različicami) sicer lahko okužijo, vendar redko težje zbolijo. O tretjem odmerku pa je dejal, da tako povečana koncentracija protiteles ni stabilna in hitro upade.
Če je za splošno zdravo populacijo osnovno cepljenje dovolj, zakaj ljudi, ki so dvakrat cepljeni, zdaj siliti k tretjemu odmerku? Da nihče nikogar ne sili, ni ravno res, saj se bo dvakrat cepljenim kmalu iztekel 270-dnevni rok veljavnosti »zaščite«, mnogi brez PCT ne morejo opravljati svojega dela, testi pa bodo gotovo kmalu spet plačljivi.

Več v Jani, št. 4, 25. 1. 2022