Te dni sem želela nabaviti že nekaj semen za to sezono, pa me je skoraj kap, ko sem videla, koliko stanejo. Če bi kupila vse, kar sem si bila zamislila, bi za to odštela precejšen del svoje pokojnine! Resnično sem zgrožena in ne vem, ali je tudi za to kriva korona ali pa se trgovci iz nas norčujejo. Morda veste, kako bi lahko ceneje prišla do nujno potrebnih semen? Verjetno bodo to leto tudi sadike dvakrat dražje in vidim, da ne bo več preprosto biti vrtičkar.
Mima iz Kranja
Kje bi lahko prišla do cenejših semen? Včasih si je bilo možno kaj izmenjati na dogodkih društev, zdaj pa tega ni več in ne vem, na koga naj se obrnem. Vesela bom kakšnega kontakta izmenjevalnic. Vi ste zagotovo pravi naslov za to.
Patricija K.
Drage Patricija, Mima in vsi, ki te dni ugotavljate, da postaja samooskrba čedalje dražja in vse bolj zapletena!
Povedati vam moram, da je najboljši odgovor na vaša vprašanja tisti, ki so ga poznale naše babice – vzgoji si sam. Žal pa to ni ne hitro ne preprosto, zato ne vem, koliko vas bo takšen odgovor zadovoljil.
Zakaj so se semena toliko podražila? Slovenci smo že od nekdaj vrtičkarski narod. Za nas odkrivanje prednosti domačih vrtičkov ni nič novega. Drugače pa je v državah, kjer prej o tem sploh niso razmišljali, dokler jih ni v to prisilila korona. Zaradi povečanega zanimanja za lastno samooskrbo je povpraševanje postalo veliko večje od ponudbe.
Ker modri ljudje razumejo, da brez semen ne bo samooskrbe, to leto mnogi nakupujejo celo več kot ponavadi, saj si želijo zagotoviti tudi zaloge za negotove čase, ki prihajajo. Tudi zato se pojavlja pomanjkanje.
Po drugi strani je triletna epidemija iztirila mnoge dobavne verige. Poceni delavci niso mogli potovati v druge države, da bi obdelovali polja, pobirali pridelke ... Zato je na številnih področjih kmetovanja pridelek slabši ali dražji ali oboje.
Pri semenih je potrebno veliko ročnega dela in tega ponavadi opravijo najslabše plačani delavci na tem planetu. Še naša tradicionalna slovenska semena zaradi ekonomije (beri: hlastanja po dobičku) »proizvajalci« pošiljajo v daljne čezmorske dežele, da jih tam semenijo in potem pošljejo nazaj – potem nam jih prodajajo kot domače, avtohtone sorte. Verjetno se sprašujete, zakaj moramo kranjsko repo, ljubljansko zelje ali ljubljansko ledenko pošiljati na drug konec sveta, da nam pridelajo seme, in koliko bo to sploh ljubljansko zelje, če je seme pridelano na kitajskih ali južnoameriških tleh? Odgovor je preprost – tako se na preprost način zasluži več.
To, kar je včasih bilo preprosto, danes ni več. Letalski prevozi so se razredčili in podražili. Čezmorski kontejnerski prevozi pa danes stanejo od sedem- do desetkrat več kot pred dvema letoma.
Dobra novica je, da nas bo mogoče končno srečala zdrava pamet in bomo odkrili, kaj vse znamo pridelati tudi sami. Ko ne bo več poceni blaga in prevozov iz Kitajske, bo interes domačih pridelovalcev semen in še marsičesa drugega zagotovo večji. Zato dolgoročno v razpadu globalnih tržnih verig vidim veliko dobrega, le prehodno obdobje utegne biti naporno, drago in celo dramatično.
Prestati bo treba obdobje vakuuma – ko svojega nimamo, tuje pa je vse dražje in celo vse težje dostopno. Letošnji obisk semenarn in drugih trgovin z vrtičkarskimi potrebščinami bo za mnoge zelo stresen. Prej k bomo začeli obujati pozabljena znanja in prakse, lažje bo za vse.
Več v reviji Jana št. 4, 25.1.2022
