138mv Svet24.si

Poročil se je modrijan Rok Švab

vid1 Svet24.si

»Draga hči, rad te imam in vedno se boš lahko ...

putin ruska kapelica bobo2 Necenzurirano

Vsi naši rusofili #kolumna

nina krajnik-pl Reporter.si

Vili Kovačič nad Nino Krajnik: Tvoja ...

doncic Ekipa24.si

Luka Dončić poskrbel za obilo smeha! Takole je ...

exatlon-tekma Njena.si

Exatlon: Ni vse tako, kot je videti z domačega ...

prepelic-tobey Ekipa24.si

Spet se dviga prah! Kaj to pomeni za slovensko ...

Zgodbe

Na smrt otroka nisi nikoli pripravljen

Kot je zapisala ravnateljica logaške osnovne šole, najbrž nikoli ne bomo izvedeli, zakaj se je deklica odločila končati svoje življenje. Na šoli so z otroki in starši iskreno spregovorili ter jim povedali, da so jim na voljo. Vodstvo šole iz sočutja do strtih staršev umrle deklice ne komentira dogajanja, povedo le, da so v šoku in da jih čaka ogromno dela. »Na kaj takega nisi nikoli pripravljen.« Kaj se dogaja v naši sredi, da nekateri otroci ne zmorejo več? Kljub temu da psihologi, zdravniki, psihiatri opozarjajo, da je mned mladimi vse več stisk in da bo treba odločno ukrepati, odločevalci ne reagirajo dovolj. Občutek imamo, kot da z vseh strani tulijo o problemu, ki bo treščil v nas, pa kriki izzvenijo v prazno.

O stiskah mladih v tem epidemičnem času je bilo napisanega in spregovorjenega veliko, a potem znova ugasne mlado življenje in pojavijo se opozorila staršev, da smo otrokom in mladostnikom vzeli ogromno. Še nekdanji zdravstveni minister Gantar je nedavno priznal, da smo otroke v obdobju koronavirusa nesorazmerno oškodovali.

Praznino, jezo in žalost nad sistemom je ob smrti deklice občutila tudi Simona Vrhovec, učiteljica joge za otroke in odrasle, in ob tem zopet podoživela svojo težko zgodbo. Prvič je razkrila, skozi kakšno bolečino je morala iti kot dekle, kako se je sesula, bila pri tem osamljena, prezrta. Sama v temi. Nemogoče, ko pa je sedaj tako sonce! V osnovni šoli je zbolel njen oče, oba starša sta izgubila delo, živeli so v pomanjkanju, a je bila kljub težkim razmeram odlična učenka. Potem pa ji je v osmem razredu oče umrl in takrat je umrl tudi del nje. A kot da je življenje že ni dovolj preskušalo, se je v tretjem letniku gimnazije morala soočiti še z mamino smrtjo. Naredila je samomor. Simona je našla poslovilno pismo in poklicala policijo. Govoriti o tem niti po dobrih dvajsetih letih ni lahko. Tudi ko sva se pogovarjali po telefonu za Jano, je povedala, da se vsa trese.

Z mano se ni ukvarjal nihče. Po očetovi smrti so ji ocene padle, in čeprav so v šoli vedeli za njeno izgubo, se nihče nikoli ni pogovoril z njo, zakaj je postala drugačna, zakaj ne zmore. »Ne vem, ali je bil takrat kader dovolj usposobljen za to. Z mano se ni ukvarjal nihče. Tudi danes so otroci veliko časa v šoli – med tednom mnogo več kot doma skupaj s starši. Mislim, da bi bilo zelo pomembno, da bi se pedagogi dodatno izobrazili za stiske mladostnikov. Še posebej v času te epidemije, ko so najstniki dobesedno raztreščeni. Ravno te dni mi je eden izmed njih povedal, da se njegova sošolka samopoškoduje, ker ne zmore pritiska. Vidijo jih le kot problematične otroke. Tudi pri meni so bili posredi predsodki – kakšna da sem in da se mi itak ne da, medtem pa sem imela res hude težave s koncentracijo. Ampak jaz se rada učim, danes imam toliko izobraževanj in certifikatov za sabo! V šoli pa sem takrat komaj shajala in za mojo samopodobo so bile slabe ocene katastrofa – vedela sem, da to nisem jaz, ampak nisem zmogla več. Možgani mi niso funkcionirali, bila sem v taki grozi, krču – žalovala sem! Vendar v šoli niso videli tega, temveč le problematično najstnico. Njihova dejanja so kazala na to. Redki so bili učitelji, ki so me videli drugače, opazili, da trpim. Moji sošolci, sovrstniki so vedeli o meni več kot katerakoli odrasla oseba.«

Razbito srce. Po mamini smrti se ji je svet dokončno podrl. »Že prej sem imela resne težave s koncentracijo, bolestno hiranje, globoko žalost, more ... V gimnaziji so bili obveščeni. Ko sem končno prišla v šolo, me je samo ena učiteljica vprašala: 'Saj bo?' Potem ko sem omedlela na hodniku, so me končno poslali k šolski psihologinji. Rekla je, da mi ne more pomagati, in mi dala kontakt učenca, ki je tudi izgubil mamo, češ naj se kaj pogovoriva.« Malce starejši dijak ni bil usposobljen, da bi ji pomagal. Niti poznala se nista, vse skupaj je bil slab poskus »pomoči«.
»Ko sem bila enkrat vprašana, sem se z vso grozo ponovno znašla v čisti temi, kljub učenju. Padla sem v jok in učiteljica mi je rekla: 'Kaj jokaš, kot da ti je kdo umrl!' Zatulila sem: 'Saj mi je!' Ni poznala moje situacije. Saj ji je bilo hudo, a vseeno ... Zgodilo se ni nič.« Sorodniki, ki so ostali, so ji pomagali po najboljših močeh. »A ko imaš razbito srce, je potrebno kar nekaj podpore. Čutiš, da so ti odrezali korenine. Globoko čutiš, da si sam. Ko moraš zapustiti dom in oditi, se nikoli več vrniti – no, to boli. Za seboj sem morala pustiti tudi svojega kužka, in to boli še danes.«

Več v reviji Jana, št. 5, 1. 2. 2022