138mv Svet24.si

Poročil se je modrijan Rok Švab

vid1 Svet24.si

»Draga hči, rad te imam in vedno se boš lahko ...

putin ruska kapelica bobo2 Necenzurirano

Vsi naši rusofili #kolumna

nina krajnik-pl Reporter.si

Vili Kovačič nad Nino Krajnik: Tvoja ...

doncic Ekipa24.si

Luka Dončić poskrbel za obilo smeha! Takole je ...

big-brother Njena.si

Prvič o skrivnosti: Kdo je bil slovenski Big ...

prepelic-tobey Ekipa24.si

Spet se dviga prah! Kaj to pomeni za slovensko ...

Zgodbe

Kriva si za vse!

Med pandemijo se je poslabšalo marsikaj, med drugim se je povečalo nasilje nad ženskami. V mnogih državah se je število prijav nasilja v družini povečalo že med prvo karanteno, ponekod za skoraj polovico! Nasilje nad ženskami med pandemijo je dobilo ime »senčna pandemija« (shadow pandemic) in razsaja tudi pri nas.

Sama sem si kriva. Na največjem slovenskem pravnem informacijskem portalu IUS-INFO so poročali, da so v nekaterih nevladnih organizacijah v prvem valu zabeležili kar za dve tretjini več vključenosti v svoje programe, policija pa je med prvim valom obravnavala 20 odstotkov več kaznivih dejanj nasilja v družini kot v enakem obdobju lani. Žrtve so praviloma ženske, nasilneži pa njihovi zdajšnji ali bivši partnerji. V družinah in odnosih, kjer je bilo nasilje prisotno že prej, se je to med pandemijo le še stopnjevalo. Stres, stiske in to, da so družinski člani ves čas skupaj doma, česar niso vajeni, so marsikdaj povod za nasilje (seveda pa nikakor niso opravičilo zanj).

Nasilneži imajo različno stopnjo izobrazbe, dohodek, veroizpoved in socialni položaj, skupno pa jim je prepričanje, da so vredni več kot ženske. V to verjamejo, ker so bili tako vzgojeni, kar je posledica družbene neenakosti med spoloma. V tej neenakosti so vzgojene tudi ženske, kar je eden od razlogov, da ostajajo v nasilnih razmerjih: mislijo, da si nasilje zaslužijo, ga same povzročajo s svojim obnašanjem. Mnoge upajo, da se bo partner spremenil, nekatere omejuje strah, tretje pa finančna nestabilnost. Marsikatera je ujeta zaradi kombinacije teh razlogov.

Inštitut za proučevanje enakosti spolov Maribor (IPES), ki je prostovoljna organizacija, je v raziskavi o vzdušju v intimno-partnerskih odnosih in družinah med karanteno ugotovil, da se skoraj 35 odstotkov anketiranih moških in 18 odstotkov žensk ni strinjalo, da je za nasilje vedno odgovoren ter kriv storilec. Tretjina vprašanih je pritrdila, da je v kriznih časih od žensk primerno pričakovati, da mirijo konflikte in ne izpostavljajo lastnih težav. To je izredno problematično, saj očitno tudi veliko žensk meni, da so si same krive ali da je njihova naloga, da so tiho.

Strah pred ukrepanjem. Pri nas nasilje v družini običajno obravnava lokalni center za socialno delo, moški pa naj bi imel možnost strokovne pomoči (a samo, če je pri tem pripravljen sodelovati). Če je situacija zelo slaba, se ženska in otroci, če jih par ima, izselijo v varno hišo. Glede na zakon o preprečevanju nasilja v družini lahko sodišče odredi tako prepoved približevanja kot izselitev nasilne osebe iz skupnega stanovanja. Taka prepoved traja 12 mesecev, če imata žrtev in povzročitelj nasilja stanovanje v skupni lasti. Če je lastnik povzročitelj nasilja, prepoved traja le šest mesecev, se pa lahko podaljša. Napisano zveni dobro, a v praksi velikokrat ni dovolj hitro in učinkovito.

Žrtve nasilja velikokrat ne upajo zaprositi za pomoč in to storijo zelo pozno ali sploh ne, včasih to namesto njih naredijo sorodniki, prijatelji ali sosedje. V Sloveniji so varne hiše med pandemijo ostale odprte 24 ur na dan in kljub očitnemu povečanju nasilja niso sprejele toliko žrtev, kot bi bilo pričakovano. Za to je deloma kriv strah pred okužbo, predvsem pa neprestana prisotnost povzročitelja nasilja. Nasilni partnerji velikokrat nadzorujejo vsak korak svoje žrtve.

O prepočasnem ravnanju policije, ko je obveščena o nasilju, poročajo v Italiji, kjer ima marsikdo občutek, da se nič ne zgodi, dokler ni prepozno. Eden najbolj znanih »covidnih umorov« se je zgodil lani aprila v Messini, ko je mlad medicinski tehnik zadavil svojo punco Loreno, zdravnico, ker naj bi ga okužila s covidom. Izkazalo se je, da sta bila oba negativna. Konec lanskega leta je odmevala zgodba Audrey Ubeda, ki je svojega moža obtožila fizičnega in spolnega nasilja, med drugim posilstva, sodnica pa ni bila na njeni strani, ker da gre za poročen par. Italijanski aktivisti so že na začetku pandemije opazili, da prejemajo manj klicev ter več SMS-sporočil in e-pošte, saj si žrtve zaradi neprestane prisotnosti nasilneža niso upale klicati. 

Španski zgled. Vladajoča stranka v Španiji, levo usmerjena PSOE (Španska socialistična delavska stranka), podpira feministične organizacije in gibanja, ki so zadnja leta v državi zelo aktivna in močna. Kadar policija dobi prijavo o nasilju v družini, povzročitelja nasilja odpelje v pripor. Naslednji dan poteka tako imenovano hitro sojenje. Če je bivališče skupno, dobi povzročitelj prepoved približevanja, če je stanovanje njegovo, pa gredo ženska in otroci v varno hišo. Prepoved približevanja lahko sprva traja le nekaj tednov, toda sodišče jo lahko pozneje podaljša za mesece ali celo leta. Povzročitelja nasilja čaka tudi kazen (denarna ali v obliki dela). Psihološke pomoči je običajno deležna samo žrtev, nasilnež se lahko zanjo odloči, če želi. Če mora v zapor, je terapija obvezna.

Med prvo karanteno, ko so ljudje smeli iz hiše le zaradi nujnih opravkov, je vlada ženskam sporočila, da ne bodo kaznovane, če bodo dom zapustile zaradi nasilja. V Španiji se je gibanje proti nasilju nad ženskami okrepilo ravno zaradi mnogih primerov fizičnega nasilja, posilstev in umorov. Verjetno najodmevnejše posilstvo se je zgodilo leta 2016, ko je pet moških posililo 18-letnico in svoje dejanje posnelo. Tudi med pandemijo se je v državi zgodilo več grozljivih zločinov nad ženskami in otroki. Samo pet dni po začetku prve karantene je v provinci Valencia mož ubil svojo ženo pred njunimi otroki. Od konca aprila do junija lani se je poročalo le o umoru sestric na Tenerifu, ki ju je njun lastni oče uspaval, zadavil in odvrgel v morje, da bi se maščeval svoji bivši, ki je imela drugega, starejšega partnerja. Na začetku lanskega poletja je odmevala še novica o 23-letniku, ki je ubil in razkosal svoje 17-letno dekle, s katero sta imela otroka. Že dolgo ji je grozil in bil do nje fizično nasilen.

Spreminjanje zakonov na bolje. Na Poljskem lahko policija, šola, zdravstvena ustanova ali socialna organizacija ob sumu na nasilje izda tako imenovano modro kartico. Družina oziroma par je nato poklican v skupino za pomoč in pogovor, v kateri so lahko policist, socialna delavka in/ali zaposleni na šoli, ki jo obiskuje otrok. Policija najmanj enkrat na mesec nenapovedano pride na dom družine in preveri stanje. Na Poljskem so pred dobrim letom spremenili zakon o tem, kdo mora zapustiti skupno bivališče. Zdaj je to v vsakem primeru povzročitelj nasilja, ne glede na to, kdo je lastnik stanovanja. Izseliti se mora za najmanj tri mesece,  nato pa sodišče odloči, kako naprej. Tako žrtev kot nasilnež sta deležna psihološke pomoči, ki pa se ji je mogoče izogniti (nikogar ni mogoče prisiliti v terapijo). 

In na slabše. Včasih ne gre samo za pomanjkanje financ, kadra in preobremenjenost, ki so posledica pandemije, temveč za seksizem, ki je na tako visoki ravni, da se ženskam ne omogoča pomoči. Lani je minilo deset let od podpisa Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulske konvencije), iz katere je pred kratkim, ironično, izstopila prav Turčija. Turški predsednik Erdogan je že večkrat izjavil, da ne verjame v enakost med ženskami in moškimi. V Ukrajini so podpis konvencije ovirale verske skupine, ki so njeno vsebino videle kot nasprotovanje družinskim vrednotam, veliko neodobravanja je bilo tudi na Slovaškem. Konvencije nista podpisala ne Egipt, kjer vlada nasprotuje delu feminističnih organizacij in ga otežuje, ne Mehika, kjer je vsak dan umorjenih deset žensk in kjer se je med pandemijo število tistih, ki so zaprosile za varno hišo, povečalo za  kar štirikrat. V Keniji se je med pandemijo zaradi finančne stiske povečalo število otroških porok: nekatere družine so se zatekle v zamenjavo otrok za živino.

Ne poglejmo stran. Udeleženci britanskega projekta Domestic Homicide Project, ki raziskuje nasilje nad ženskami med pandemijo, so ugotovili, da povzročitelji nasilja pandemijo izkoriščajo na dva načina. Karantena oziroma delo od doma jim po eni strani omogoča neprestan nadzor nad žrtvijo, po drugi strani pa »nemogoče razmere« krivijo za nasilne izbruhe in celo umore. Ugotovljeno je bilo tudi, da v Veliki Britaniji približno tri žrtve nasilja na mesec storijo samomor, tri na teden pa so umorjene. V 92 odstotkih primerov je za umor odgovoren nekdo, ki so ga poznale. V Združenem kraljestvu se organizacije za pomoč žrtvam nasilja že od začetka pandemije soočajo s pomanjkanjem financiranja.

Vsem žrtvam nasilja je skupno, da ga doživljajo s strani nekoga, ki naj bi jih imel rad in jih varoval, ne pa spravljal v nevarnost in obup. Ker si marsikatera žrtev ne upa ali ne more poiskati pomoči, je pomembno, da to storijo njeni sorodniki, prijatelji, znanci, sosedje, pa tudi neznanci; kdorkoli, ki je priča nasilju. Žrtvi lahko ponudimo pomoč, pokličemo policijo ali se obrnemo na katero od organizacij, na primer na Društvo SOS, ki je dostopno na številki 080 11 55. Več številk je na voljo na spletni strani Ženska svetovalnica (krizne številke za pomoč žrtvam nasilja).

 #nisemprijavila

Srbska aktivistka Nina Stojaković je 25. decembra tvitnila obtožbe o sistematičnem nasilju bivšega fanta njene sestre, znanega srbskega raperja, nakar se je na tisoče deklet odzvalo s svojimi zgodbami o tem, zakaj je težko ali nemogoče prijaviti nasilje intimnega partnerja, kaj so njihovi strahovi in kako se državne institucije na prijave ne odzivajo. Podobne zgodbe so se kar vsule, in ker je jasno, da jih je tudi pri nas nič koliko, je Inštitut 8. marec na svoji spletni strani pozval vse, ki so žrtve nasilja, naj povedo, kaj se jim je zgodilo. In zakaj niso prijavile. Pripovedi bodo analizirali in predlagali potrebne ukrepe, da se kaj takega ne bi več dogajalo. Obrazec, pa tudi zgodbe najdete v rubriki #nisemprijavila.

 ***

Oče je bil in še vedno je nasilen alkoholik. Mama ni nikoli želela klicati policije, zato sva jo enkrat midve s sestro, ko nisva več vedeli, kako se ubraniti nasilju in žaljivkam. Ko so predstavniki zakona prišli, so pijanega očeta, ki se je znašal nad vsemi tremi, pospremili ven, čez pol ure je bil že nazaj v stanovanju, še vedno pijan, policija pa je odšla svojo pot. Čez nekaj dni je mama dobila položnico za intervencijo policije v višini 10.000 tolarjev in jo tudi plačala. ONA, ne ON! Spremenilo se ni nič. S sestro nikoli več nisva niti pomislili, da bi še kdaj klicali policijo zaradi nasilnega očeta.

 ***

Mogoče bi te morala ustaviti, ko si se prvič razjezil name in odrinil od sebe, da sem z glavo pribila ob zid. A te nisem, ker imaš pravico biti jezen. Mogoče bi te morala ustaviti, ko si me vsako uro preverjal, kje sem, s kom sem. A te nisem, ker imaš pravico skrbeti. Mogoče bi te morala ustaviti, ko si mi dokazoval, da me moji prijatelji in družina ne marajo. A te nisem, ker me imaš pravico ščititi. Mogoče bi te morala ustaviti, ko si moje negibno telo porival, čeprav sem ti rekla ne. A te nisem, ker me mogoče tistih enkrat nisi slišal. Mogoče bi te morala ustaviti, ko si me zmerjal, da sem kurba, prasica, ogabna, in preklinjal dan, ko sem se rodila. A te nisem, ker si mi s solzami v očeh rekel, da ti je žal. Mogoče bi te morala ustaviti, ko si prvi cigaret ugasnil na moji koži ob moji …, da bom vedno vedela, da sem tvoja lastnina. A te nisem, ker si mi rekel, da to delaš, ker me ljubiš. Mogoče bi te morala ustaviti, ko si me prvič zares udaril. A te nisem, ker v sebi nisem več obstajala. Mogoče bi se morala ustaviti in zares premisliti, kaj mi delaš. Ampak že tedaj sem vedela, da pritiska ob prijavi ne bi prenesla. Kdo bi me jemal resno? O tebi z nikomer nisem govorila, o tem nisem imela nobenega dokaza. Pa tudi če bi ga, si le bil moj fant in si si vzel, kar ti je pač pripadalo. Mogoče bi te morala prijaviti, ampak kako bi se tako mlada, tako ranljiva, tako uničena sploh lahko še bolj pomanjšala in skrila pred tabo, če ne bi izginila v praznino.

Revija Jana št. 5, 1.2.2022