Olimpijske igre v Pekingu zaznamujejo strogi proticovidni ukrepi in nadzor, osebje v skafandrih, avtomatizirana postrežba hrane v restavraciji v olimpijski vasi, obravnava nesrečno pozitivnih športnikov kot kriminalcev, opustela, četudi tehnološko dovršena prizorišča … Pusto, kot rečeno, a vsaj v nečem tudi te igre niso razočarale – tako kot v športu nasploh se tudi v Pekingu kopičijo noro zanimive in s čustvi napolnjene zgodbe o vztrajnosti, poplačanem trpljenju, sreči, zmagah, kakršno je denimo z bronasto olimpijsko kolajno dosegla naša deskarka Gloria Kotnik, ki so jo pred tem na družbenih omrežjih nekateri zmerjali s »turistko«, pa tudi o porazih, razočaranjih in morda za vedno zamujenih priložnostih, kar se je denimo zgodilo serijski zmagovalki, alpski smučarki Mikaeli Shiffrin.
Nič kaj plemenito olimpijsko goljufanje. Francoz Pierre de Coubertin, ustanovitelj sodobnih olimpijskih iger, si je želel, da bi olimpijske igre poleg tistega »hitreje, višje, močneje« zaznamovalo tudi geslo »pomembno je sodelovati, ne zmagati«. Žal je odtlej ves svet oddrvel v neko povsem drugo smer, ko štejejo predvsem zmaga, nadvlada, rekordi … Primer iranskega smučarja, prvega uradno zasačenega uporabnika dopinga na igrah v Pekingu, je dober dokaz tega, koliko so nekateri športniki pripravljeni tvegati za boljšo uvrstitev. Od tistih z repa konkurence, kot omenjeni Iranec, do tistih vrhunskih, denimo ruske čudežne deklice, 15-letne umetnostne drsalke Kamile Valijeve, ki naj bi prav tako zaužila nedovoljena sredstva. Zgolj njena odločitev? Malo verjetno.
Rusi, že dolgo tega obtoženi in obsojeni sistemske zlorabe poživil na ravni države, morajo tudi v Pekingu nastopati pod zastavo ruskega olimpijskega komiteja in ne pod zastavo Rusije. Doping je grda reč, na samem vrhu nečednosti in goljufij, ki spremljajo vrhunski šport (no, menda tudi v amaterskem ni dosti bolje), ampak Rusi seveda niso edini, ki skušajo z goljufijo do boljših rezultatov. Na tekmi mešanih ekip v smučarskih skokih, sploh prvi na olimpijskih igrah, so z noro prednostjo več kot sto točk zmagali naši, Nika Križnar, Urša Bogataj, Timi Zajc in Peter Prevc. Tekma, že tako zgodovinska, ki nas je tako navdušila, je razgalila prej omenjeno plat prizadevanj za zmago za vsako ceno. Praktično vse skakalne velesile, v tem primeru Avstrijo, Nemčijo, Norveško in Japonsko, je doletela diskvalifikacija ene ali celo dveh skakalk zaradi že na pogled prevelikih dresov, ki pri skoku prinašajo prednost. Nekateri menijo, da je bila ta (z)mešana tekma z vsemi diskvalifikacijami nepotrebna sramota, drugi ploskajo, ker je Mednarodna smučarska zveza končno poslala jasno sporočilo velikim (in arogantnim). Naši so delali po pravilih, no, z manjšim opominom Urši Bogataj, in zmagali noro prepričljivo. Tudi če ne bi diskvalificirali nikogar od konkurence, bi bili daleč najboljši, le z nekaj manj prednosti. Potem ko je bilo zlato dokončno naše, se nam je zdelo samoumevno, da se je razpletlo tako, ne nazadnje sta zgodovino že na posamični tekmi spisali Urša Bogataj, olimpijska prvakinja, in Nika Križnar, dobitnica brona. In Peter Prevc, naš veliki šampion, ki je v Pekingu znova zasijal kot v dobrih starih časih, je bil na prvi posamični tekmi na manjši skakalnici četrti. Ali, bolje rečeno, skoraj tretji. Do brona mu je zmanjkalo pol točke. Da so mu sodniki s slabšimi ocenami, kot so jih namenili slogovno pravzaprav nič boljšim konkurentom, ukradli kolajno, je prevladujoče mnenje, ampak tudi takšne reči so del športa.
Več v reviji Jana št. 7, 15.2.2022
