arsenović1 Svet24.si

Župan Arsenović ima spet težave s parkiranjem

slovenska policija, marica, splosna Svet24.si

15-letnik 17-letnika zabodel zaradi mobilnega ...

jansa dimnik marcic jahta Necenzurirano

Ko Janšev golf partner toži, najame Natašo Pirc...

natasa pirc musar pl Reporter.si

Elena Pečarič nad Natašo Pirc Musar: Ob njeni ...

united ronaldo ten hag Ekipa24.si

Polom Uniteda pri Cityju, trener pa 'pozabil' na ...

The L Word Odkrito.si

Najbolj seksi televizijske serije vseh časov

slovenija kosarka Ekipa24.si

O, ne! Poškodba enega ključnih igralcev ...

Zgodbe

Hočejo te zlomiti, a postaneš močnejši

Nekaj nekdanjih Slovenk leta smo vprašali, ali so se tudi one srečale s kakšnimi neprijetnimi komentarji ob svoji izvolitvi in kaj si mislijo o žaljivih napadih na Niko Kovač.

Njihove besede več povedo o njih samih

Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma, Slovenka leta 1989: »Številnih družbenih omrežij, kjer je danes dovoljeno vse, ni bilo. Sicer pa se nisem obremenjevala s komentarji. Naziv Slovenke leta je bil zame spodbuda, da nadaljujem s svojim kritičnim delom in predlogi za boljšo družbo. V takratnih družbenih razmerah moja angažiranost ni bila samoumevna in je zahtevala veliko  poguma, odločnosti ter vizije. Podprta je bila s številnimi dogajanji v civilni družbi.

Niki iskreno čestitam. Komentarje in žaljive napade sem pričakovala. Od provladnih medijev in predsednika vlade seveda nisem pričakovala spodbudnih in omikanih odzivov. Prepričana sem, da to ne bo vplivalo na Niko ter številne aktiviste in aktivistke, ki želijo drugačno družbo. Vse dogajanje naj jih spodbudi, da vztrajajo. Slovenija bolj kot kadar koli potrebuje kritične in družbeno čutne ljudi s smelim pogledom v prihodnost.«

661fb6e525e69501cab415218fae9300.jpeg

Nika je vse, kar njeni obrekovalci niso

Mojca Drčar Murko, novinarka in političarka, prva Slovenka leta: »Nika Kovač je vse, kar njeni obrekovalci niso. Avtonomna, prepričljiva, nalezljivo optimistična, kritična do avtoritet, empatična, neposredna, učinkovita. In pametna. Z vsem, kar počne kot tematsko široka družbena aktivistka, izraža odpor do podložniške mentalitete pasivnih državljanov in državljank. Ker se ji je v sodelovanju s kolegi in kolegicami posrečilo hkrati priučiti še tehničnih veščin sodobnega državljanskega protesta, je postala za večno včerajšnje imenitneže tudi resno nevarna, saj je osebnost, ki potencialno ogroža njihove domnevno večne vrtove oblasti in samovolje. Nevarna ni le ona sama, temveč pojav, ki ga je sprožila. Je čudno, da so se je lotili s primitivizmom, s kakršnim so v devetnajstem in dvajsetem stoletju hromili iz množice izstopajoče, nadpovprečno pametne mlade ženske?

Nika Kovač nas je spomnila, da ni dovolj, če nekdo reče, zaupajte mi, z nami bo prihodnost sijajna. Ni pripravljena pristati na tisto, kar večina dobronamernih ljudi v težkih časih stori zavestno ali podzavestno, ko se ne želi zares spoznati s problemi in ne želi iskati rešitev zanje, ker je politično ozračje tako depresivno, metode političnega boja pa, demokraciji navkljub, tako strašno nizkotne. Že drži, da strele sekajo v vrhove visokih dreves, tako je bilo od nekdaj in tako je bilo tudi pred desetletji, ko sem jaz pomolila glavo iz povprečja. A zdaj je informacijska tehnologija zavistnežem in poklicnim zlobnežem dala v roke res mogočno orodje. Pa vseeno, Nikina izvolitev za Slovenko leta je morda dokaz, da ima celo to orodje dve konici.« 

065cf657e0a3ef10b4263bc63dbfc63a.jpeg

V slogu trenutnega političnega diskurza

Petra Majdič, športnica, Slovenka leta 2010: »O sebi se ne spomnim nobenih neprimernih komentarjev. Ti so bili le na strani dejanja samega – češ da sem tvegala življenje in da se to poveličuje; kar je bilo zelo daleč od resnice, saj se tega nihče ni zavedal, obstajala je le volja 'ne predati se'. Komentarji ob izvolitvi so bili le pozitivni ter v slogu 'pričakovano in navdihujoče'. Zdelo se mi je, da so namenjeni celotni zgodbi moje kariere in ne zgolj in le tistemu dejanju na zimskih olimpijskih igrah.

Aktualni žaljivi komentarji se mi zdijo popolnoma nesprejemljivi in, žal, popolnoma v slogu trenutnega političnega oziroma družbenega diskurza. In prav zato je fantastična novica, da je Nika Kovač letošnja Slovenka leta, ker že sam izbor družbi nastavlja ogledalo in jo uči, da se svet ne vrti le in zgolj okoli naših želja, temveč obstajajo tudi drugi. In prihodnost.

Arena za razbesnele frustracije

Ninna Kozorog, zdravnica, humanitarka, Slovenka leta 2019: »Moram priznati, da sem se takšnih komentarjev po izvolitvi bala, a na srečo nisem bila soočena z njimi, saj so bili redki. Sem se pa že davno naučila, da so družbeni mediji postali arena, v kateri so se razbesnele raznorazne frustracije s povsem neprimernim izrazoslovjem. Nekaj, česar si navadno, v živo, osebi marsikdo ne bi upal povedati. Meja med izražanjem mnenja in prestopljeno ravno komunikacije se je že davno – predvsem pa v času epidemije – precej porušila. Na družbenih omrežjih je sovražni govor postal skorajda vsakdan, vedno bolj pa se seli tudi v druge vidike našega življenja. Kot bi nam ta epidemija odvzela nekaj strpnosti, kulture, dobre vzgoje ... Se mi pa v zadnjih tednih postavlja vprašanje, ali so ljudje vendarle pozabili, da je Niko pravzaprav izvolil 'glas ljudstva' in ne komisija.«

f9c52beff3b80201811388503a54b5a7.jpeg

Vse so poskušali, a laskavi naziv je ostal

Evgenija Carl, novinarka in urednica, Slovenka leta 2013: »Kdo bi pozabil take komentarje. Za vsako ceno so poskušali odvzeti  blišč z nominacije in minimalizirati njen pomen. Vse sem bila: kamion leta, solatarica leta ..., poskušali so me diskreditirati na tisoč in en način. Eden od medijev iz gravitacijskega polja politične desnice je nemudoma na prireditev poslal 'novinarko', da me je napadla z vprašanji, zakaj ne 'pokrivam' povojnih pobojev, množičnih grobišč in podobno. Čista provokacija. Seveda so okrog tudi trosili, da je izbor 'fake', da je bilo glasovanje prirejeno ipd ... No, nisem se pustila sprovocirati. Ko te nagradijo ljudje, javnost, ki je spoznala, da si njihov glas in v službi njihovih pravic, postanejo ideološka blaznost, zloba, kompleksi in siceršnja psihopatija komentatorjev popolnoma brezpredmetni. Tovrstne komentarje dam v 'škatlico' ignoriraj, komentatorjem pa ne priznavam statusa oseb.

Kot veste, sem zaradi svojega novinarskega dela že dolga leta deležna hudih žalitev in težkih besed, zato močno sočustvujem z Niko. Zavedati se je treba, da so takšni napadi dvojne narave, vedno ob siceršnji diskreditaciji vsebujejo še element seksizma in šovinizma, napadajo nas kot ranljive ženske. Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, kako zavržno je takšno ravnanje in kakšna ironija se skriva za tem, da Nika vodi ustanovo, ki se imenuje Inštitut 8. marec.  
Ko se politiki na Twitterju in drugod spravijo še na ženske in jih rišejo kot nevarnost, kot grožnjo, brenkajo na strune svojih volivcev in njihove najprimitivnejše patriarhalne in šovinistične predstave. Vladajoča politika je načrtno maksimizirala govorico sovraštva, jeze in izključevanja, iz ljudi vedno vleče in jim tudi daje tisto najslabše v njih. Nika je zanje trn v peti tudi politično, saj počne vse, česar sami niso zmožni, zavidajo ji njeno priljubljenost in mobilizacijsko moč. Zelo priročno bi radi na pranger postavili še civilno družbo. Živimo v državi, v kateri ne bo miru, dokler Slovenka leta ne postane Janez Janša.«

f1df80aea38cba7d14de026bcaafeced.jpeg

Presegli so meje dostojnega

Lilijana Kornhauser Cerar, zdravnica in Slovenka leta 2007: »Ne le izbranka prireditve Slovenka leta, temveč tudi nominiranke so bile vedno deležne pohval (in skoraj ovacij, ki znajo biti tudi neprijetne, če so prekomerne in usmerjene na nekaj, kar nominiranki ni najbolj v ponos), pa tudi kritik. Na srečo je bila raven komunikacije ob moji izbiri pred dobrim desetletjem na dostojnejši ravni in se ne spomnim zbadljivk ali žaljivk, ki bi me zabolele in se mi vtisnile v neprijeten spomin. Morda le malce posmeha in omalovaževanja naziva od nekaterih (zlasti moških) kolegov. Ki so me še leta pozneje radi ob vsaki priložnosti naslavljali s Slovenko leta, a s pomenljivim tonom glasu in zlobnim nasmeškom.

Zlasti komentarji na družbenih omrežjih, kjer lahko vsakdo anonimno popljuva in umaže kogarkoli in karkoli, so v zadnjih letih presegli ne le meje dostojnega, ampak tudi meje dopustnega. Ne verjamem, da se ne da najti takšnih sodobnih 'kukluksklanovcev' in jih postaviti pred odgovornost za zapisano – a očitno tudi nekaterim bralcem in urednikom spletnih strani takšen linč ustreza in ga skušajo prikazati kot izraz demokratičnosti, ko lahko vsakdo izrazi svoje mnenje. Najbolj skrb vzbujajoče je seveda dejstvo, da so enak način pisanja in (vsaj za zdaj) nekaznivega blatenja prevzele javne osebnosti, celo politični vrh.

Niko Kovač in njene prijatelje v skupini 8. marec nekateri omalovažujejo in z žaljivimi opazkami obkladajo, že odkar so postali prepoznavni v slovenskem prostoru – najvztrajnejši morda upajo, da jih bodo tako ustavili. A so dosegli ravno nasprotno – Nika iz vsakega politja z gnojnico pride trdnejša, z več somišljeniki in podporniki. In njen (oziroma kot pravi ona, njihov, poudarja vlogo skupine) sedanji cilj, ko želi spodbuditi čim večjo udeležbo na spomladanskih volitvah, je tisto, kar lahko pomembno spremeni prihodnost Slovenije. Predvsem za mlado generacijo.«

1ed010555b58ad12400fbdb11492a70e.jpeg

Revija Jana št. 8, 22.2.2022