Preobčutljivost za svetlobo zaustavlja učenje. Dobili sva se v prijetnem parku ob njenih delovnih prostorih. Čeprav je bilo zunaj oblačno, je nosila zatemnjena očala. »Imam skotopični sindrom in tudi veliko otrok, ki pridejo k meni, trpi za njim,« mi je povedala ter razložila: »Skotopični sindrom še ni tako poznan kot, npr., disleksija. Je težava s procesiranjem svetlobe v možganih. Prepoznamo ga po različnih simptomih, med njimi je preobčutljivost za svetlobo, in povzroča, da težko razbiramo, beremo, opazujemo. Svetloba nas čezmerno obremenjuje, kar je za nas precejšnja težava, saj imamo oči odprte in možgani sprejemajo svetlobo vsak dan, cel dan. Še posebej zasloni in delo z besedili lahko človeka povsem izžamejo, saj gre tu praviloma za belo površino in črne znake. To je lahko za nekoga s skotopičnim sindromom težko do te mere, da sploh ne more brati. Ali pa sicer lahko bere in dela z besedili, vendar ga to močno utruja.« Po besedah sogovornice je težava tudi v tem, da se tisti, ki trpijo za skotopičnim sindromom, tega redko zavedajo: »S svojo zaznavo živimo in je ne moremo primerjati z ničimer. Ne vemo, da bi bilo lahko drugače, da se drugi ne mučijo tako kot mi. To preprosto vzamemo za dejstvo, obenem pa se ne zavedamo, zakaj smo kar naprej utrujeni. Za utrujenostjo je namreč lahko ogromno najrazličnejših vzrokov in eden od njih je lahko prav preobčutljivost za svetlobo.« Ker je skotopični sindrom najprej odkrila pri sebi, ga je vedno jasneje opazila tudi pri otrocih, s katerimi je delala. »Morda je sprva kazalo, da imajo otroci težave 'le' s pozornostjo in osredotočenostjo, a potem sem videla, da je za tem lahko skotopični sindrom. V težavo sem se poglobila do te mere, da sem z izobraževanjem postala certificirana presojevalka skotopičnega sindroma po metodi irlen, tako jo zdaj znam strokovno prepoznati in pomagam reševati.«

Najtežje je s tistimi, katerih motnje niso zelo izrazite. »To so večinoma učenci proti koncu osnovne šole in srednješolci, pri katerih se še vedno pojavljajo težave z branjem, utrujenostjo, čezmernim napenjanjem pri šolskem delu. Če so težave večje, se praviloma skotopični sindrom pokaže prej. Prav lahko so to sicer uspešni učenci, ki pa morajo sčasoma vlagati vedno več napora v svoje delo. Ko jih opazujem in iščem, kaj je vzrok njihovih težav – ali imajo težave zaradi neke prikrite motnje pozornosti ali zato, ker so v najstniških letih, ali jim je morda težko predvsem zaradi šolanja na daljavo –, pa ugotovim, da gre pri njih pogosto za prikrite težave, ki so pri mlajših, če so izrazitejše, priznane kot disleksija, motnja pozornosti ali skotopični sindrom. Če  te težave niso dovolj izrazite, jih nihče ne opazi, posebej pri taki starosti ne. Disleksija je zdaj splošno poznana, skotopični sindrom pa še ne. Pri najstnikih so seveda pridružene še druge težave, včasih čustvene in iskanje samega sebe, zato je treba biti res pozoren, da najdeš vzrok in ga začneš reševati.«

Izčrpani otroci. »Kar nekaj otrok, s katerimi delam, je izčrpanih. Ko srednje in starejše generacije pomislimo na svoje otroštvo, se spomnimo, da smo imeli kot otroci vedno veliko energije, da smo bili živahni in smo počeli veliko stvari. Ni bilo veliko otrok, ki bi naokoli hodili s podočnjaki, zdaj pa so že tudi predšolski otroci vidno izčrpani. Vzrokov je veliko, skotopični sindrom je ena od stvari, ki se jih da prepoznati, čeprav ni ravno preprosto, je pa boljša novica ta, da se da v relativno kratkem času tudi pomagati. Na spletni strani www.irlenslovenia.com o njem piše več, zraven pa je tudi vprašalnik, ki ga izpolnite in vidite, ali je smiselno nadaljevati s testiranjem. Presojevalci, ki nas je po različnih krajih po Sloveniji že čez 50, smo opravili usposabljanje, na podlagi katerega ugotavljamo, katera barva je lahko posamezniku v pomoč. Za branje so to barvne folije, barvni papir, sicer pa barvna očala, ki pa morajo biti čisto posebej določena. Barva je zelo individualna in tu se lahko malce zaplete, saj ne pomaga vsem, npr., rumeni papir. Ko enkrat to rešimo, se lahko rešijo tudi težave s pozornostjo in utrujenostjo – če je bil seveda glavni vzrok ta simptom in ne kaj drugega –, otrok pa lažje in uspešneje opravlja šolsko delo.« Dodala je, da je dandanes res veliko otrok z različnimi učnimi težavami in da jih je zagotovo več, kot je uradno zabeleženo: »Statistike pravijo, da je prepoznanih motenj in težav več tudi zato, ker se zdaj s tem več ukvarjamo kot včasih, vendar se število otrok z motnjami res tudi povečuje, celotnega porasta se ne da pripisati le temu, da se zdaj s tem več ukvarjamo. Vzroki za motnje pa so kompleksni. Ni tako lahko videti povezave, ne moremo torej reči, da je tega več, ker pojemo zdaj več sladkorja, umetnih maščob …  Vse je prepleteno: strupi v hrani, pesticidi, sevanje, stres, premalo gibanja ... Za porast skotopičnega sindroma pa je zagotovo kriva bistveno večja svetlobna obremenjenost (večino dneva beremo, bivamo pod umetno svetlobo in/ali delamo z različnimi zasloni), kot je bilo to značilno še pred desetletjem, kaj šele pred petdesetimi leti.«

 Otroci pod velikim stresom. »Ko pogledamo otroke danes v primerjavi z generacijami naših staršev ali starih staršev, jim ni nič hudega. Pa so vseeno v precejšnjem stresu, a v drugačnem. Ne vem, s katerim merilom bi lahko izmerili, ali je stres večji danes ali je bil v otroštvu prejšnjih generacij; vsekakor pa je stres, ki ga doživljajo današnji otroci, izjemno obremenjujoč. Zato je pomembno, da jim pomagamo, in dotik je eno od najmočnejših orodij.«

Več v reviji Jana št. 8, 22.2.2022