Zgodbe

Njegove potrebe so bile zakon, seksala sem na ukaz

Marija Šelek
28. 2. 2022, 23.15
Posodobljeno: 28. 2. 2022, 23.15
Deli članek:

Rodila se je v družino z desetimi otroki. Poleg delovnih navad in sprejemanja različnosti so ji privzgojili to, da je treba v življenju večkrat potrpeti. V ljudeh vidi dobro, že od majhnega rada pomaga, zato je želela postati odvetnica in misijonarka. Zaradi različnih ovinkov v življenju, o katerih v tej zgodbi ne moremo govoriti, je pristala v pedagoškem poklicu. Prav zaradi tega, da bi pomagala, je razkrila svojo intimno zgodbo o življenju z možem, katerega vedenje zna poimenovati šele po 20 letih – narcistična osebnostna motnja. Ženskam želi dati upanje, da se je iz pekla mogoče izvleči: »Četudi si brezposelna, brez denarja, psihično na tleh in skoraj povsem sama, zmoreš!«

Shutterstock
»Dvajset let sem poslušala samo: Ti si kriva, ti nisi vzgojila otrok, ti si konfliktna, ti si ...! Imela sem povsem oprane možgane...

Želi biti glas tistih, ki si ne upajo, a mora ostati anonimna zaradi zaščite svojih dveh otrok, ki ju njun oče še vedno zlorablja – zato ji recimo kar Marjana. Poslušala sem jo dolgo in še bi jo lahko, iz nje vre na desetine zgodb, izkušenj in bolečine, nabranih v dvajsetih letih toksičnega odnosa. Začelo se je tistega dne, ko je luštna, energična, izobražena ženska pri 30 spoznala moškega, ki ji je znal pokloniti kompliment, jo ogovoriti, opaziti. Nekaj časa se nista videla, nato pa jo je poiskal, ko mu je umiral oče, bil pa je tudi v postopku ločitve. Marjana je strašno empatična, vedno daje prednost drugim – prevzel jo je s pripovedovanjem o ločitvi, povsem ujel pa z izražanjem skrbi za otroka.

»Mislimo, da ljudje z narcisoidno osebnostno motnjo ne obstajajo, pa so med nami in so zelo premeteni ter pametni! Mi, ki smo z njimi v dolgotrajnem odnosu, imamo zaradi njihovega ravnanja dejansko speštane možgane. Moji možgani so zelo hitro postali speštani. Vedno sem se spraševala, kaj lahko še naredim bolje, da bo videl, kako se trudim, kako dobra sem. Že preden sva začela, se mi je zasmilil, češ, kako je grozno, ker se trudi, ker se ločuje.«

Možgani ne delujejo več. Ko vstopiš v tak odnos, torej možgani ne delujejo več. To se zdi nekako razumljivo, ko pa je človek zaslepljen od zaljubljenosti. »Ne, sploh nisem bila zaljubljena vanj. Želela sem ga rešiti! Moj primer je kot iz učbenika o narcistični motnji, jaz pa sem najhujša oblika empatične osebe in kot takšna odlična hrana za narcisa. Noben narcis ne more obstati, če nima hrane, jaz pa ne bi mogla biti hrana zanj, če ne bi bila ranjena. Ogromno časa sem potrebovala, da sem si priznala, kaj se dogaja z mano.«
Danes se zaveda, da bi ji morala rdeča zastava mahedrati pred očmi že na začetku, ko ji je povsem odkrito povedal, da je pred njo imel že sto žensk. »Tudi to mi je povedal, da je prvo ženo vseskozi varal. Kako si mogel, sem ga vprašala. Če je pa nisem imel rad, je odgovoril. Pa sem si rekla, da si res vsak zasluži drugo priložnost; očitno ni imel sreče, ni spoznal prave ljubezni ... Že ob prvem srečanju mi je dejal, da je v temi in da sem njegova luč na koncu tunela. Ob tem sem zasijala, češ, luč sem, nekdo me potrebuje in vidi, kako sem dobra! Pa mi je znanka dejala, da me on ne ceni, jaz pa sem to zanikala: videl me bo, spoznal me bo ...«

Seks? Posilstvo! Zelo kmalu po tem, ko sta postala par, je zanosila. Za kontracepcijo ni poskrbela zaradi težav s hormoni, on se pa ni hotel sterilizirati, saj svoje moškosti že ne bo žrtvoval. Z nosečnostjo je zanetila ogenj v strehi, mož je ponorel: jaz tega nisem planiral! Začasno je bila zaposlena, on je služboval v tujini, na delovnem mestu je bil, kot se je sam izrazil, »bog in batina«. Na položaju je imel moč in dobro plačo, ampak so dohodke goltali dolgovi iz prejšnjega zakona, plačeval je tudi visoko preživnino za oba otroka.
Celo nosečnost je prejokala. Vedno, ko se je vrnil iz tujine, mu je morala biti na voljo za spolnost, od nje je zahteval tudi telefonski seks. Vsa ta leta se glede spolnosti ni umiril. »Nikoli me ni vprašal, kako se počutim; tudi ko so me opozorili, da gre za rizično nosečnost, sva morala seksati. Ko sem bila v bolnišnici zaradi hudega vnetja sinusov, sem mu morala biti na voljo tam – v bolnišnici. Ker on to hoče. Njegove potrebe so bile zakon.«
Ob tem se je tolažila, da jo bo pa morda le videl, opazil, sprejemal. »Čez leta, ko sem bila pri enem izmed terapevtov, mi je ta dejal: vi ste vsakokrat posiljeni.«

Slepota. V odnosu ni bilo nobene nežnosti, pozornosti, kaj šele daril. Ko se je po operaciji kile vrnila domov in bi morala počivati, ji tega ni pustil, ni poskrbel za otroka, očital ji je, da je bila operirana zgolj zato, da bi mu nagajala.
Prve dni po rojstvu otroka ga ni bilo, odšel je k otrokoma iz prvega zakona, ki sta bila takrat najstnika, Marjana pa ga je celo še spodbujala, da ga res potrebujeta. Večina se ob tem verjetno sprašuje, kako je to mogoče, kako je bila tako slepa, kako je lahko to dopustila. »Nimaš več možganov, kot da niso tvoji. Si v začaranem krogu in kljub znanju, ki sem ga med študijem dobila tudi o takih osebah – vedela sem, da je manipulator in čustveni vampir – sem ostajala z njim! Iskala sem pot, kako preživeti znotraj tega odnosa – zaradi otroka.«

Več v Jani, št. 9, 1. 3. 2022