In ne le molotovke, po hlevih in mehaničnih delavnicah kujejo in spajajo kose železja, da bi naredili ovire, če že ne za tanke, pa vsaj za tovornjake, ki jih oskrbujejo. Podirajo mostove. Gre za vstajo, za splošni ljudski odpor, in car Putin na to ni računal.
Hitler? V večini poročil, ki jih ta čas s pritajenim dihom gledajo in poslušajo po vsem svetu, saj je napadalec velesila z atomskim arzenalom, se omenja le Putin in ne Rusija. Ker je vsem jasno, da v diktatorski maniri »država, to sem jaz« v tej ogromni državi nima nihče drug nobene besede več. Generali, ki jih gledamo na posnetkih s Putinom, le nemo prikimavajo, na njihovih kamnitih obrazih ni videti nobenih čustev. Zdi se, da se zavedajo, da bodo prej ali slej obtoženi vojnih zločinov. Zunanji minister Lavrov, ki velja za razumnega in uglajenega diplomata, kot papiga ponavlja Putinove besede, da to »ni vojna, ampak specialna vojaška operacija za demilitarizacijo in denacifikacijo Ukrajine«. Ruski mediji druge formulacije ne smejo uporabljati. Tisti, ki so jo, jih že ni več.
Kdo je torej Putin, novodobni Hitler? Primerjava nikakor ni nesmiselna, nepredvidljiv je, muhast, vsi, tudi najbližji sodelavci, se ga bojijo. Če bi si kateri od generalov ali ministrov drznil nasprotovati ali odstopiti, bi bil pri priči razglašen za narodnega izdajalca, za te pa se ve, kako končajo. Tako kot Hitler je nenasiten: spomnimo se, da so Hitlerju dali Sudete, češ da ga bodo s tem ustavili in preprečili vojno. Se ve, kako se je nadaljevalo. Tudi Putinu ni nikoli dovolj – ko bo pospravil Ukrajino in tam nastavil nekaj podobnega Lukašenku, bo šel naprej, to so nedvomno njegovi nameni. Zelo jasno je povedal, da je bil Lenin, ki je sovjetskim narodom obljubljal nacionalno samobitnost in pravico do samoodločbe, bedak, pravzaprav zločinec. Stalin je samo popravljal njegove napake. Razpad Sovjetske zveze je bil po njegovem največja napaka prejšnjega stoletja. In on zdaj to napako popravlja.
Ali car? Po televiziji sem si ogledala inavguracijo predsednika Putina in zdelo se mi je, da sem sredi hollywoodske predstave. Z Medvedjevim sta takrat zamenjala položaj – Putin je od njega prevzel mesto predsednika države, njemu pa vrnil položaj predsednika vlade. Šlo je za manever, s katerim si je podaljšal mandat, ki pa v prihodnje ne bo več potreben, saj si je z lansko spremembo ustave zagotovil še dva šestletna mandata.
V nekajurnem prenosu smo gledali, kako Putin zapušča vladno palačo, tava po okrašenih kremeljskih hodnikih, vojaki mu salutirajo, uslužbenci pa tudi, muzika, salve, vmes pa kamere prikazujejo množico gostov, ki prihajajo na prireditev. Seveda ves diplomatski zbor, kulturniki, oligarhi, patriarh, prijateljski državniki – vsi so stali ob stenah za vrvico, ki jih je ločila od rdeče preproge, po kateri bo prišel car. Tudi tedanja Putinova žena. Znanka, diplomatka, mi je povedala, da so si predvsem ženske v visokih petah zapomnile to slovesnost – Putin je prispel z dvourno zamudo. Kot zmeraj. Carja zmeraj čakajo, tudi pomembni državniki se morajo sprijazniti s tem, da bo prišel, ko pač bo. Nikoli točno!
Ves svet si je lahko ogledoval njegove junaške fotografije in videe, v katerih je pilotiral, raketiral, jahal gol do pasu in celo prepeval eminentnim gostom Blueberry hill – z roko v žepu. Frajer. Car.
Odveč je ponavljati zgodbo o Putinovi mladosti, je pač bila takšna kot pri mnogihfantih njegovih let. Črni pas pri judu je pridobil, da ga ne bi vrstniki pretepali, je pojasnjeval, kar mu je prišlo prav tudi po študiju prava – takoj se je zaposlil pri KGB, ki je še zmeraj njegov trdni prijateljsko-poslovni krog, čeprav ga je zapustil pred 30 leti. Mladostni znanci pa pravijo, da je bil že v otroštvu grobijan. In da se ni nič spremenil, le svojo pravo naravo se je naučil prikrivati.
Medicinski strokovnjaki opozarjajo, da je zbolel za Parkinsonovo boleznijo in da se duševne motnje začnejo približno deset let prej, preden se pokažejo bolezenski znaki tudi na zunaj. Značilno tresenje je mogoče ukrotiti z zdravili, in prav zaradi njih naj bi bil Putinov obraz čedalje bolj zabuhel. Naj bo res ali ne, nikar ne pozabimo, da je začel Putin takoj po tistem, ko je dobil prvi predsedniški mandat, genocid nad Čečeni – umrlo je več kot 200.000 civilistov, Grozni pa je obveljal za najbolj uničeno mesto na svetu. Odtlej je minilo več kot dvajset let. Strokovnjaki bi rekli, da torej ne gre (le) za duševno, ampak predvsem za osebnostno motnjo.
Samo vojne ne! Ne pozabimo, Sovjetska zveza je pred tridesetimi leti razpadla brez prelivanja krvi, kar se je zdelo neverjetno. Ves svet je trepetal, kaj bo, če se bodo narodi spopadli med seboj in se bo v Evropo zlilo na milijone beguncev – kot se dogaja zdaj. Ni šlo samo za spretno vodenje predsednika Jelcina, ampak za odnos Rusov do vojne. V obeh svetovnih vojnah ter v mnogih vojnah prej in potem so nepopisno nastradali tako vojaki kot civilno prebivalstvo. Gorbačov je večkrat, včasih tudi na robu solz, razlagal, kako so mu kmetje v ruski glubinki (na podeželju) prisegali, da bodo vse preživeli, golod i holod, vse bodo naredili, da se izvlečejo iz hude gospodarske krize, samo vojne nikar!
Več v reviji Jana št. 10, 8.3.2022
