otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

politikin-zabavnik Odkrito.si

ČIGAVA JE RUSKA RULETA?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Zgodbe

Izolacija je kot lakota

Leta 1972 je francoski pustolovec in raziskovalec Michel Siffre odšel v neko jamo v Teksasu za več kot šest mesecev. Njegov poskus se šteje za najdaljšo samoizolacijo v zgodovini. Po dveh mesecih je zapisal, da komaj drži rdečo nit svojih misli. Po petih mesecih je tako pogrešal družbo, da se je poskusil spoprijateljiti z mišjo. Če ste se morda spraševali, zakaj se po dveh letih karanten sami sebi zdite čudno spremenjeni, je tu odgovor.

Avtor:

Anka Lipičnik

Značke:

Izolaciji so prostovoljno izpostavljeni tudi ljudje, ki delajo na oddaljenih arktičnih postajah. Pogosto poročajo o zmedenosti, spremembah osebnosti, anksioznosti in depresiji. Večina učinkov socialne izolacije nam je znana iz takšnih raziskav, pa tudi iz študij, ki so jih znanstveniki opravljali na zapornikih. Ko raziskujemo izolacijo, namreč hitro trčimo ob meje dovoljenega, saj se takšen poskus lahko sprevrže v mučenje. Če bi se izolirali na lastno željo, je samota lahko čas za počitek in v tem primeru na nas deluje blagodejno. Prekinemo jo lahko takoj, ko začutimo nezadovoljstvo. Vsiljena izolacija pa ima v nasprotju s prostovoljno na človeka izrazito negativne učinke.

Karantenski kilogrami. Novembra 2020 je skupina sedmih znanstvenikov na spletni strani nature.com objavila presenetljive izsledke raziskave, v kateri je sodelovalo 40 posameznikov. Sodelujoči so šli za deset ur v popolno osamitev, izpostavili pa so se tudi deset ur trajajočemu postu. V času postenja so smeli piti vodo. Znanstvenike je zanimalo, kako krajše obdobje vsiljene socialne izolacije vpliva na človekovo hrepenenje. Ob predpostavki, da so družabni stiki del osnovnih človekovih potreb, kot sta, na primer, hrana ali spanje, bi moralo tudi pomanjkanje stikov z ljudmi povzročiti neko hrepenenje, ki vodi v zadovoljitev potrebe. Veliko raziskav je že potrdilo, da pri ljudeh pozitivna socialna interakcija (na primer nasmejani obrazi) aktivira nevronske sisteme nagrajevanja (čutimo ugodje), zato je bilo smiselno izmeriti tudi možganske aktivnosti ob odvzeti možnosti druženja.

V raziskavi so sodelovali zdravi, družabno normalno aktivni mlajši odrasli, stari od 18 do 40 let, obeh spolov, vsi z normalno zdravo težo. Po desetih urah postenja so opravili funkcionalno slikanje z magnetno resonanco (fMRI). Nato je vsak udeleženec opravil deset ur popolne izolacije, ki ji je prav tako sledil MRI. Po desetih urah postenja so po pričakovanju sodelujoči poročali o želji po hrani, lakoti, o neugodju, neodobravanju postenja in občutkih nesrečnosti. Po desetih urah izolacije pa so čutili povečano željo po druženju, osamljenost, neugodje, nesrečnost. Do sem je vse šlo po pričakovanjih. Zanimivo pa je postalo ob opazovanju možganskih aktivnosti. Socialna izolacija v človeških možganih povzroča podoben impulz kot lakota. Pri hrepenenju po človeški družbi se aktivira isto možgansko območje, kot se aktivira pri hrepenenju po hrani ali odvisnosti od drog. Ljudje, ki so prisiljeni v izolacijo, hrepenijo po socialnih interakcijah podobno kot lačen človek hrepeni po hrani. Če potrebe po druženju ne moremo uresničiti, jo zamenjamo s tistim, kar lahko naredimo in ima enak učinek na možgane. Posežemo po hrani. Raziskovalci so opozorili, da so podobne raziskave pri primatih pokazale, da isti center v možganih reagira enako tudi na droge. Porast uporabe alkohola in drog med zaprtjem družbe ni presenetil nikogar, ki so mu ti mehanizmi znani. Otroci in mladostniki so v večji meri postali zasvojeni z internetom oziroma igrami in družbenimi omrežji. V povprečju so postali težji in slabše gibalno sposobni.

Izolacija ogroža tudi miselne sposobnosti. Če nimamo stikov z ljudmi, se bodo naše miselne sposobnosti zmanjšale. To bomo najprej opazili v slabšem besednem zakladu, ponagajal pa nam bo tudi spomin. Kadar zabredemo z osamitvijo tako daleč, da opazimo slabše mentalne sposobnosti, se začnemo stikom z drugimi še bolj izogibati in tako pademo v začarani krog, ki vodi samo še navzdol. Zato je pomembno, da ljudi, ki so predolgo izolirani, čim prej in čim hitreje vključujemo nazaj v družbo, v življenje.

Še pred zaprtjem države spomladi 2020 je Daisy Fancourt v Združenem kraljestvu s skupino sodelavcev postavila temelje za sledenje učinkom zaprtja družbe ter nekaterih drugih vpeljanih ukrepov. Do sredine junija 2020 je raziskava vključevala že 70.000 sodelujočih, ki so vsak teden izpolnili spletni vprašalnik, nekateri so opravili intervjuje po telefonu. Vprašanja so bila povezana s počutjem, duševnim zdravjem, preživetvenimi strategijami. Že pred pandemijo je v Združenem kraljestvu veliko ljudi živelo v pretirani osami z malo stika z zunanjim svetom. Evropska statistika kaže, da več kot sedem odstotkov Evropejcev vidi svoje prijatelje ali sorodnike manj kot enkrat na leto. Ankete v Združenem kraljestvu pa kažejo, da imajo pol milijona ljudi, starih nad 60 let, ki dneve preživljajo popolnoma sami. Osamljenost pogosto hodi z roko v roki s slabim zdravjem, povezana je tudi s krajšo življenjsko dobo. Slabše zdravstveno stanje osamljenih se kaže predvsem v debelosti in srčno-žilnih boleznih, depresiji ter anksioznosti. Nove raziskave pa nakazujejo, da bomo v izolaciji izpostavljeni tudi tveganju za miselno popuščanje in demenco.

Več v reviji Jana št. 108.3.2022