Z Aleksejem sva se srečala v središču Ljubljane, kjer živi pri nekdanjih poslovnih partnerjih, zdaj dragocenih prijateljih, ki so mu ponudili začasno prebivališče. Star je 32 let in je razgledan človek, po poklicu je informatik, dobro govori angleško, saj je bil nekaj časa v ZDA na študentski izmenjavi. Zato ve, kako različen je lahko način življenja na enem ali drugem delu sveta. »Vem, kaj je svoboda, in vem, kaj je avtokracija,« poudari.
Je zelo umirjen sogovornik, ki spremlja svetovne medije ter analitično in kritično obravnava dogodke. V živo je spremljal transformacijo ukrajinske družbe v preteklih letih, ki je iz represivne postala bolj evropska, tako kot tudi ukrajinska vojska in policija. Doma je iz Donecka, torej mesta, ki je že več let pod rusko okupacijo. Zato lahko podrobno pojasni politično situacijo v regijah Lugansk in Doneck, kjer je ruska stran stopnjevala pritisk že od razpada nekdanje države leta 1991. Napeto je bilo med majdanskimi protesti, še bolj zapleteno je postalo v zadnjih letih. Prav tako dobro pozna razmere v Rusiji, omejenost informacij in manipulacijo z javnim mnenjem, pa tudi pogled na svet, zaradi katerega so ljudje prepričani, da so Rusi najmočnejša vojaška sila na svetu, da so tako rekoč izbrani narod, mnogi so tudi obsedeni z rusko imperialistično nostalgijo.
Še preden se začne Aleksejeva pripoved o aktualnih dogodkih, je treba omeniti nekaj dogodkov iz bližnje preteklosti.
Eden od razlogov za napad. Leta 2013 je takratni ukrajinski predsednik Janukovič zavrnil podpis ukrajinsko-evropskega pridružitvenega sporazuma. Takrat so se v Kijevu začeli veliki protesti na trgu Majdan, policija je obračunala z neoboroženimi študenti in protestniki. Na znanem trgu z visokim obeliskom v središču Kijeva, ki ga tudi v tem času pogosto vidimo na posnetkih, je umrlo več kot sto civilistov. Janukovič je bil odstavljen, in ko je Ukrajina pozneje podpisala sporazum, to Rusiji ni ustrezalo. Eden od razlogov za sedanji vojaški napad so prav takratni dogodki.
»Rodil sem se v Donecku in tam živel do konca študija, nato sem se poleti 2014 preselil v Kijev. Želel sem biti med protestniki. To je bilo obdobje, ko je bila naša regija na robu vojne, primanjkovalo je vsega, zato so Doneck zapustili tudi drugi moji prijatelji, saj so upravo prevzeli prorusko usmerjeni politiki.
Prebivalci, predvsem mlajši, so se razselili na vse strani, od večjih ruskih mest do zahodnih držav. Nekateri so odšli v Izrael, predvsem judovski prebivalci, ki jih je v Ukrajini veliko. Zadnjih osem let sem živel v Kijevu in podjetje, v katerem sem delal, je imelo veliko poslovnih stikov z Rusijo. Kot komercialist sem tja večkrat potoval službeno, zadnjič tudi februarja letos.«
Nisem mogel verjeti, kar sem slišal. »V zraku je bilo vsekakor čutiti napetost in predvidevanje, da bodo Rusi napadli Ukrajino. Takšnih informacij je bilo veliko, zahodne obveščevalne službe so na to opozarjale. Spominjam se, da so njihovi viri napovedali napad v januarju ali februarju. A temu nihče ni verjel. Poleg tega so celo ruski politiki na mednarodnih konferencah, na primer zunanji minister Lavrov, zanikali takšne napovedi in utemeljevali kopičenje orožja na meji z Ukrajino le kot vojaške vaje. Takrat so tam že namestili več kot 150 tisoč vojakov. Rožljanje z orožjem je zvenelo kot pretiravanje ali razkazovanje moči.
Še pred kratkim sem delal v ukrajinskem podjetju, ki je poslovalo tudi z Rusijo in drugimi državami. 24. februarja zjutraj sem bil na službeni poti v Rusiji, v obmejnem mestu Belgorod, kakih 40 kilometrov od ukrajinske meje oziroma 80 kilometrov od Harkova. Tam bi moral ostati dva tedna, nato pa odpotovati v druga mesta. Ko sem se zjutraj prebudil v hotelski sobi, nisem mogel verjeti, kar sem slišal v poročilih: Rusija je začela vojaško akcijo v Ukrajini. Mediji seveda niso govorili o vojni, le o pomoči pri neodvisnosti obeh regij, ki sta prosili Rusijo za vojaško pomoč. Jasno je postalo, da je bil to skrbno pripravljen načrt za zasedbo obeh regij v celoti, ne le obmejnega dela, ki je bil že prej usmerjen prorusko.«
Civilisti so zanje živi ščit. »Spremljal sem novice in skušal ugotoviti, kaj se dogaja. Bil šem šokiran in postal sem paničen. Srce mi je začelo nekontrolirano razbijati, tekal sem po sobi in začel takoj pakirati stvari za odhod. Želel sem si domov, v Kijev. Srečal sem nekaj kolegov, ki so bili v enaki situaciji kot jaz. Mirili so me, naj ne hitim, saj se bo že v nekaj dneh situacija umirila. Veliko možnosti za vrnitev domov tudi ni ostalo, meja je bila zaprta, povsod so bile ruske kontrole. Poleg tega bi me vsak hip lahko mobilizirali v rusko vojsko. Bil sem obupan in prestrašen.
V hotelu sem ostal še tri dni, bil sem v šoku in nisem vedel, kaj naj naredim. Situacija se je spreminjala vsako minuto. Vedel sem le, da se ne morem vrniti domov. Dobivati sem začel posnetke raketnih napadov v neposredni bližini mojega doma v Kijevu in sporočila o tem, da so v ruskih mestih aretirali veliko Ukrajincev, saj naj bi bili, kot lahko Rusi po potrebi na hitro prilagodijo svojo zakonodajo, v državi ilegalno. Slišal sem tudi za prijatelja iz Donecka, ki so ga mobilizirali v rusko vojsko. Kasneje se je družini še enkrat oglasil, zdaj o njem že teden dni nimajo novic. Zelo smo zaskrbljeni zanj. Moj dobri prijatelj je. Na enak način so mobilizirali vse moške v regiji od osemnajstega leta naprej. Civiliste uporabljajo za živi ščit. Podobne so tudi novice, da enako ravnajo v ruskih mestih s protestniki proti vojni.«
Več v reviji Jana št. 11, 15.3.2022
