otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Zgodbe

Tudi ljubezni je lahko preveč

Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti, specializantka lacanovske psihoanalize, mentorica in svetovalka, je med karanteno ob večerih zapisovala v dnevnik svoja opažanja. Skupaj s strokovnimi uvidi se je top prelevilo v knjigo Mama hčerki, v kateri so zbrani odgovori in razmišljanja matere, ki poskuša svoji hčerki predati kažipot življenjskih resnic. Te bi deklica morala slišati že pred leti, a ji jih mama takrat ni zmogla ali znala posredovati.

Z Lucijo sva se dobili v prijetni slaščičarni, medtem ko se je knjiga tiskala. Veliko sva govorili o odnosu med materjo in hčerjo, pa o vzgoji, saj taka, kot jo je imela naša mama, danes ne deluje več. Še vedno velikokrat nezavedno ravnamo enako kot naše mame, potem pa smo obupane me in naše hčere.  »Velikokrat se odzovemo, kot bi bile na avtopilotu. Vemo, da bi morale narediti drugače, vendar takrat nismo zmogle, nismo znale. Sama sem to opazila med karanteno, ko smo bili ves čas skupaj, in si rekla, da moram odpreti vrata v svojo preteklost, premisliti odnose s svojo mamo in poskušati ustaviti vzorce, nezavedne mehanizme, ki jih prenašam na svojo hčerko. Prav to pelje naprej družinske tradicije, a žal velikokrat v tragedije, nesrečne zgodbe, ponavljanje situacij, zgodb, navad, ki so slabe za ljudi, za njihovo srečo, samopodobo, polno življenje. O tem so govorili moji večerni zapisi, h katerim sem se pogosto vračala in ob njih premišljevala, kaj lahko jutri naredim drugače in kako drugače se lahko odzovem že naslednji trenutek. Nihče ni popoln. Ne starši ne otroci. Toda vedno lahko postanemo boljši; ne moremo postati idealni, lahko pa smo vsak dan boljši. Zdaj ne govorim kot supermama, ki vse ve. Tudi mene moji večerni zapisi opominjajo, kako biti vsak dan boljša mama.«

Še zdaj zelo pogosto padem na lastnem izpitu. »Vedno lažje kot sebe ocenjujemo druge, ker gledamo iz zunanje perspektive. Najtežje je zakoreninjene vzorce spreminjati pri sebi, zato morajo tudi ljudje, ki se ukvarjajo z duševnostjo in pomagajo drugim, iti k drugemu, da preuči njihovo stanje.« Premišljujem o Lucijinih besedah in jo vprašam, kolikokrat na dan se ji v resnici zdaj, po vsej samorefleksiji, uspe odzvati tako, kot si resnično želi. »Če imam dober dan, trikrat,« odgovori iskreno in doda: »Pomembno je, da znamo iz situacije izstopiti brez odziva na nekaj, kar je pritisnilo na naš 'rdeči gumb'. Da takrat ne eksplodiramo in ne vsilimo otroku svoje volje, temveč stopimo nazaj in se vprašamo, kaj se dogaja. Nemalokrat lahko opazimo, da delujemo enako kot naša mama, tako kot smo se nezavedno naučile od nje. Tedaj je dobro, da se vprašamo: 'Ali je to dobro tudi za mojega otroka? Mogoče pa mi skuša dopovedati, kaj je najboljše za vso našo družino, pa jaz tega nočem sprejeti, videti, čutiti, ker izhajam iz svoje pozicije: jaz imam prav, samo moja je najboljša pot ...«

Naš strah, da bo otrok skrenil. »To je zgrešeno, ker poskušamo imeti nadzor nad svojim otrokom, in ko to delamo, pomeni, da nas je strah, da bo končal pod mostom. A to je le naša perspektiva. Vidimo ravno črto od točke a do točke b in menimo, da mora otrok točno po tej poti, čeprav jih obstaja nešteto in mogoče točka b sploh ni njegov cilj. S tem mu lahko naredimo ogromno škode. Najtežje je otroka spustiti in si reči: ne bo me usmerjal strah, ta občutek nadzora. Pustim, da je pot lahko tudi drugačna. To je zaupanje. Sprevržena logika starševstva je, da bo vse v redu samo, če imamo nadzor, sicer pa bo z otrokom vse narobe. A z otrokom bo v resnici vse v redu takrat, ko se bo zavedal, da ima ob sebi starša, na katerega se lahko zanese in mu zaupa, saj je med njima pristen stik. Torej: če ti zaupaš meni, jaz zaupam tebi. Če bomo starši delovali iz svojega strahu in posledično s pretiranim nadzorom, se bodo začeli laži in prikrivanje. Vse mogoče se dogaja v družinah prav zato, ker ni zaupanja, ni pristne vezi, ker starši svojega otroka vidijo kot lutko, s katero lahko manipulirajo. Oni jo upravljajo, in če njih ni, se bo lutka zgrudila. Toda otrok ima svojo voljo, želje, potrebe, svojo glavo.«


Ne zavijajmo ga v vato. »Če otroku ves čas dopovedujemo, da je nesposoben, ne zmore, ne zna, če mu ves čas govorimo, kaj je zanj prav, je v bistveno večji nevarnosti, kot če mu pustimo, da sam razvije svoj pristni jaz. Da zna prepoznati, kaj si želi, kaj je dobro zanj, kako naj živi svoje življenje, se sam spopada s stiskami, težavami. To mu bo šlo dobro, ker bo vedel, da mu nekdo zaupa. Pomembno je, da otrok ve, da smo tu zanj, v vseh težkih situacijah, vendar ga ne bomo vedno reševali iz takšnih in drugačnih zagat, ker prav v njih sam pili svoje izkušnje in zmožnosti, da se lahko vedno sam pobere, ko pade, saj je to edino, kar imamo. Tudi otrok se mora zavedati, da staršev ni vedno ob njem, enkrat bo odrasel, starši bodo odšli in se bo moral sam spopadati z življenjem. Če ga starš ves čas zavija v vato in mu govori, kaj je prav zanj, otrok nima možnosti, da bi živel svoje polno življenje. V tem primeru iz njegovega nezavednega še vedno govori mama. Potem pa se zgodi, da taki ljudje obupajo, nimajo nobenih ambicij, ker jih starši ne čutijo in sprejemajo takšnih, kot v resnici so. To potem niso stvari, ki bi prišle od njih, temveč so jim bile dane in vsiljene s strani staršev. Zaupanje je ključno, zato moramo starši pri tem odigrati svojo vlogo. Seveda moramo otroka zavarovati v smislu zdravja, varnosti, osnovnih potreb. Ni pa na nas, da mu govorimo in ga usmerjamo, kaj je zanj najboljše glede doseganja ciljev, vrednot, načina oblačenja, videza. To naj najde vsak pri sebi, zase.«

Več v reviji Jana št. 1115.3.2022