Zgodbe

Rotimo vas, ne ujemite se že tretjič na iste limanice!

Marija Šelek
21. 3. 2022, 22.00
Deli članek:

Vsem je skupen aktivizem – tako okoljski kot družbeni. Ker so hoteli spremembe, so se brcnili v zadnjico in garali. Ker hočejo še večji obrat na bolje, so vstopili v politično tekmo. Dovolj jim je cepetanja na mestu, skrbi jih dota, ki jo bomo zapustili našim otrokom in vnukom. »Ne damo več okolja ne človeka. Borimo se za okoljsko in družbeno pravično prihodnost, sicer prihodnosti sploh ne bo.« Pogovarjali smo se z Uršo Zgojznik, Urošem Macerlom, Jasmino Jerant in Klemnom Belharjem.

Šimen Zupančič
Urša Zgojznik, Uroš Macerl, Klemen Belhar in Jasmina Jerant

Zelena politika po navadi pomeni spremembo našega življenja, varčevanje in odrekanje – ne sliši se privlačno, je pa nujno. Imate v žepu kakšne »bonbončke«, ki jih lahko ponudite ljudem, da jih prepričate?

Urša: Zelena politika ima res prizvok prikrajšanja, a dejansko nas čakajo čedalje temačnejša leta, pa to še vedno ni vsakodnevna osrednja tema. Podnebne spremembe, izguba biodiverzitete, ki se prepletajo s krizo zaradi vojne v Ukrajini, so že tu, najhujše krize pa nas še čakajo. V svetu imamo ključen problem: pretirana potrošnja. Ta je povezana s podnebnimi spremembami, rabo fosilnih goriv, preveč odpadki, kar se vse pozna v naši denarnici. Ampak ne potrebujemo toliko vsega! Politika kroji življenja nas vseh in tega, da puščamo državo v rokah peščice ljudi, ki se s stola na stol preseda že dvajset ali trideset let, imamo že vsi poln kufer.

Uroš: Mi bomo ljudem povedali resnico. Veliko obljub sedanjih politikov je laž. Podnebne spremembe in z njimi suše, poplave, plastika v vodi, onesnažena zemlja, hormonski motilci v hrani, težave mladih pri zdravju – vse to je dejstvo ter povezano z našim načinom življenja. Da na planetu z omejenimi viri še naprej govorimo o neomejeni rasti BDP, je zavajanje. Povejmo ljudem, da nas takšen način življenja potiska v prepad. Na vseh ravneh moramo narediti reset.

No, tega se pa ljudje bojijo!

Uroš: Dlje ko bomo odlašali, slabše bo za naše otroke, vnuke. V epidemiji je peščica bogatih še bolj obogatela, povprečni ljudje pa samo izgubljamo – spet se vse draži in še težje si bomo kaj privoščili. Trdim, da je denarja dovolj za vse, samo začeti moramo pravičneje porazdeljevati sredstva. Zeleni preboj ne pomeni, da bomo ustavili gospodarstvo, le v vsako načrtovanje (projekti, zakoni) je treba vračunati najprej vpliv na okolje in se potem odločiti za izpeljavo. Človeštvo si ne more več privoščiti korakov, ne da bi najprej imelo v mislih okolja. Znanost napreduje, ampak ta napredek vedno pristane v žepih peščice. Zakaj zaradi napredka tehnologije ne bi ljudje delali kakšno uro manj pa bili več z družino? Zakaj napredka ne čutimo v brezplačnih vrtcih, boljšem zdravstvu?

Jasmina: In grozljivo je, da imamo revne zaposlene, za katere že sedaj vemo, da bodo ob upokojitvi še revnejši. O zelenem resetiranju družbe morda ljudje res neradi poslušajo, ampak mladi so drugačni. Njim se zdijo te stvari pomembne in prepogosto se jih izpušča iz diskusije. Gibanje Mladi za podnebno pravičnost se je začelo zaradi petnajstletnice; raste in se nadaljuje. Pred kratkim se nam je javil osemnajstletnik in se ponudil za raznašanje letakov. Ker smo zeleni, letakov ne bomo imeli, nam bo pa pomagal drugače. Mladi vidijo ta svet drugače, saj je to njihova prihodnost. Upam, da se zavedajo, da je sedaj ključni trenutek, ko morajo na volitve.

Slovenci so zelo občutljivi za avtomobile – v resnici si pri nas na podeželju brez avta onemogočen, pravzaprav sta že nujna dva. V večjih mestih avta ne bi potrebovali, a je javni prevoz obupen. 

Klemen: »Mojemu očetu je dober avto veliko pomenil, meni je že skoraj vseeno, kakšen avto vozim, mojo 17-letno hčer pa avto sploh ne zanima. Pri mladih avto ni stvar imidža, zato sem optimist – oni bodo res več uporabljali javni prevoz. Če moram hčer kam peljati, jo moram zato, ker ni javnega prevoza. Veliko Slovencev bi se potovanju z avtom odpovedalo, a se ne moremo – za mnoge je avto nuja, ne ljubezen do kosa pločevine. Na tem področju moramo čim prej narediti revolucijo. Avto je eden bolj trapastih stroškov.«

Urša: »Vsa Evropa se pogovarja o vlaganju v javni prevoz, železnico, mi pa se pogovarjamo o tretjem pasu ljubljanske obvoznice – nenehno se išče hitre rešitve, namesto da bi udarili po mizi in pogledali deset let naprej. Večja mesta imajo ogromno rezerv za izboljšanje železniške infrastrukture, voznih redov, za spodbujanje pešačenja in kolesarjenja. To je mestna realnost, a drugi del Slovenije ne more brez avta. Smo s tem, ko gremo na električne avtomobile, zares kaj premaknili? Nismo. Samo premestili smo težavo, resen premik pa bomo naredili, ko bomo razumeli, da je treba prevoze deliti (souporaba, najem) – tu je naš potencial. Zelenim vedno očitajo, da sanjamo, ampak v svetu krožno gospodarstvo že udejanjajo najambicioznejši. Morda se bomo prej začeli spreminjati zaradi ekonomske logike kot okoljske.«

Uroš: »Kaj bi se zgodilo, če bi napovedali, da boste lahko v Ljubljano čez deset let prišli samo z javnim prevozom, z avtomobili pa le tisti z dovolilnicami? Če bi to uzakonili, veste kakšno revolucijo iskanja rešitev bi dosegli! Spremenili bi razmišljanje, spodbudili razvoj in čez deset let bi imeli problem rešen. Če pa bomo zgradili še en pas, bomo težave samo še povečali. Ne nazadnje ljudem v mestih onesnažen zrak krajša življenjsko dobo in povzroča ogromno bolezni, znižuje kakovost življenja. S spremembo mobilnosti tako ne rešimo samo prometa, ampak tudi zagotavljamo čist zrak.«

Prvi štirje obrazi Vesne

Urša Zgojznik je predsednica nevladne okoljske organizacije Ekologi brez meja, ki je izpeljala vseslovensko akcijo Očistimo Slovenijo, po izobrazbi profesorica matematike in pedagogike. 

Uroš Macerl je kmet in zasavski eko bojevnik, dolgoletni predsednik Eko kroga in dobitnik Goldmanove (mednarodne) okoljske nagrade. »Referendum za vodo je bil zame močna streznitev, saj sem ugotovil, da se bo vedno našel politik ali dva, ki se bosta v desetih minutah na hodniku dogovorila za vnos spornega člena v zakon. Zaradi takega dejanja je moralo pol Slovenije garati štiri mesece, nato pa smo porabili še nekaj milijonov davkoplačevalskega denarja za referendum. A v resnici ne bomo mogli izvajati referenduma za referendumom. Po 20 letih aktivizma sem se odločil za zavesten skok v gnojnico, ker boj v politiki ne more potekati zunaj nje.«

Jasmina Jerant je na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti magistrirala iz političnih ved, na fakulteti za socialno delo pa pripravlja doktorat, raziskuje univerzalni temeljni dohodek in dela v turizmu. Prihaja iz vinogradniške kmetije v Vipavski dolini ter je devet let živela v Kaliforniji in na Madžarskem. »Zame je Vesna pomembna osebna zgodba, saj je moj brat umrl za najhujšo obliko azbestoze; tudi moji sorodniki še vedno živijo nad Anhovim, kjer ljudje umirajo na obroke že desetletja. Od vseh okoli sebe (prijateljev, sorodnikov, znanstveno-akademske sfere) prejemam same pozitivne odzive; veliko ljudi mi čestita za pogum, ob čemer sem se resno zamislila.«

Klemen Belhar je svetovalec, predavatelj, gorski reševalec, računalniški tehnik, diplomiran teolog, doktor antropologije, okoljski in politični aktivist. Je človek, ki stvari rad obrača na bolje in ljudem kaže nove poti. »Vodi me to, da svojo okolico skušam narediti boljšo. Ko otrokom v tvojem kraju vzamejo košarkarski koš, imaš dve možnosti: da se sprijazniš ali začneš težiti, dokler ne postavijo novega koša.« 

Več v Jani, št. 12, 22. 3. 2022