20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

exatlon-tekma Njena.si

Exatlon: Ni vse tako, kot je videti z domačega ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Zgodbe

Hrano v ustavo!

Če smo včasih pisali, da se nam enkrat v prihodnosti lahko zgodi lakota, in se je to zdelo težko verjetno, je dandanes drugače. Svet se spreminja z bliskovito naglico, kaj bo jutri, ne ve nihče. Kot smo videli, se lahko čez noč zgodi prav vse. Četudi nam strokovnjaki zagotavljajo, da lačni ne bomo, marsikoga skrbi. Ukrepi, ki jih v zvezi s tem pripravlja vlada, se odvijajo prepočasi. Še vedno se namreč zanašamo predvsem na uvoz hrane – uvozimo je kar 60 odstotkov. V oči bode podatek, da je bil lani obseg kmetijske pridelave za desetino manjši v primerjavi z letom prej, pridelava zelenjave pa se je zmanjšala celo za 18 odstotkov. Vsa suženjstva se začnejo in končajo z dostopom do hrane in večina vojn je bila izgubljena prav zaradi nje.

Da hrana postaja strateško orožje, je jasno že vsem, razen vladi in ministrom, meni Branko Tomažič, član državnega sveta RS, ki poleg Cveta Zupančiča v slovenskem parlamentu zastopa slovenske kmete. »To je dejstvo, ki ga vlada in ministri nočejo slišati. Moj predlog je, da bi morali, tako kot smo vodo, v ustavo zapisati tudi pravico do prehranske varnosti. Zdaj, ko v Ukrajini divja vojna, je prehranska varnost še toliko pomembnejša. Hrana je, sploh v času vojne, strateška dobrina, zato se mi zdi nedopustno, da ministrstvo za kmetijstvo v šestih tednih ni uspelo narediti strategije ter določiti ciljev, ki bi nas rešili morebitne lakote.« Da vlada ni kos izrednim razmeram, je prepričan tudi agronom Jožef Škof. »Imamo porazno samopreskrbo s hrano, približujemo se 30-odstotni. Evropska unija nas je uradno razglasila za najslabšo pridelovalko hrane med članicami EU in nas kot prvo državo pribila na 'pranger' sramote. Pred 30 leti smo bili prehransko samooskrbni in celo izvozniki hrane. Vlada bi morala biti nenehno pripravljena na izredne razmere. Če ni, v tem razburkanem svetu igra rusko ruleto. Če se nam zgodi, da se bomo tudi mi znašli v vojni, se moramo zavedati, da zmagovalca ne bo odločilo orožje, odločila bo lakota. Agresor zlahka prepreči dobavo hrane, s tem da zapre vse dovozne poti hrane iz dežel izvoznic in jim prepove dostavo hrane, nas skratka oskrbno osami. Že v nekaj mesecih lahko preštevamo mrtve od lakote.« Za nameček pa se država še mačehovsko obnaša do naših žlahtniteljev semen. Primož Titan, doktor bioloških in biotehniških znanosti, ki je vzgojil šest novih sort pšenice, uspelo mu je vzgojiti celo večletno pšenico, ki jo bo treba sejati le enkrat na tri leta, pravi, da na tržišče skoraj ne more priti.

Travniki, ki jih ne smemo preorati.  Tomažiča, kmetijskega inženirja, ki se tudi sam ukvarja s kmetijstvom, še posebej moti, da ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) ter ministrstvo za okolje in prostor (MOP) v Bruslju ne dorečeta sprostitve pogodb za ohranjanje okoljsko občutljivega trajnega travinja (OOTT). »Samo v Vipavski dolini imamo več kot 600 hektarjev takih travnikov, ki jih zaradi direktive EU ne smemo preorati in spremeniti v njive, na katere bi zasadili poljščine, ki bi nam zagotovile hrano. Strinjam se, da je treba varovati okolje, ga negovati in skrbeti zanj, po drugi strani pa so omejitve iz Bruslja vsako leto večje. Sploh v naših koncih je veliko površin označenih kot OOTT in niso okoljsko občutljive. Marsikatera površina je to oznako dobila zato, ker je kmetje niso obdelovali. Zdaj pa bi nam te površine prišle zelo prav.« Če se ne bomo hitro zganili, pove Tomažič, se bodo obnovile petletne pogodbe, ki se letos iztekajo, in potem do leta 2027 ne bomo mogli narediti nič. »Če bi nam uspelo doseči dogovor, da se pogodbe za OOTT po vsej državi sprostijo vsaj za eno tretjino, in če bi prišli do dogovora o žitni verigi in pametni odkupni ceni, bi bilo pšenice in ječmena zadosti tako za krmo kot za prehrano ljudi.«

Kmetje obupujejo. »Pred petimi leti je bilo 15.000 pokojninsko zavarovanih kmetov, sedaj jih je samo še 8.000. Mladi prevzemniki kmetij, ki so dobili denar za prevzem kmetije, se po treh letih nazaj zaposlijo, saj jim kmetija daje premajhen dohodek.« Podpirati bi morali tiste, ki zares pridelujejo hrano, pove Tomažič. »V naši državi pa podpiramo tudi lastnike kmetijskih zemljišč, ki pogosto površine samo kosijo in mulčijo travo, za to pa jim država plača od 100 do 200 evrov na hektar. Mi se dobesedno delamo norca iz kmetov. S takim načinom tudi kršimo pravila EU. Direktiva jasno govori, da ta posebna plačila lahko dobijo samo tisti, ki zemljo zares obdelujejo.« Tomažič vidi velik problem tudi v agrarnih ekonomistih. »Dr. Ferfila in dr. Kuhar v zadnjem času veliko govorita o tem, da v Sloveniji prehransko varnost lahko zagotovimo tako, da preorjemo travnike in jih spremenimo v njive. To, kar govorita, kmetje že dolgo vemo. Gospoda pa pozabljata – ali pa ne vesta – da so travniki, na katere bi onadva posejala pšenico, zaščiteni z direktivami EU. Hkrati sta pozabila, da je kmetov v naši državi vsak dan manj, saj si plačo lažje zaslužijo v tovarni. Gospodu Kuharju se tudi ne zdi sporno, da sadje in zelenjavo uvažamo iz Italije, Španije in drugih držav, za katere vemo, da jo pridelujejo v sužnjelastniških odnosih do delavcev, ki pretežno prihajajo iz revnih dežel Afrike. Naši kmetje ne morejo konkurirati tem podplačanim delavcem!«

Časa za ukrepanje skoraj ni več. Da je stanje naše države na področju samooskrbe takšno, kot je, so po mnenju Tomažiča najbolj krivi ministri za kmetijstvo. »Kar nekaj jih je, ki v tej nori Evropi niso znali zaščititi našega kmeta in doma pridelane hrane. Vsi se tudi preveč uklanjajo naravovarstvenikom, zeleni arhitekturi in okoljskim ukrepom, kar nas bo slej ko prej pripeljalo do pomankanja hrane. Ker se pri nas živilska industrija ni dobro prestrukturirala, jemlje del dohodka kmetu, na drugi strani si del pogače vzame še trgovina. Cene žit so drastično poskočile, z 280 evrov na tono na 425 evrov. Če se bodo trgovski tokovi sprostili, bo cena verjetno padla, vendar tako poceni žita, kot smo ga imeli, tudi po 180 evrov na tono, ne bo nikoli več. Letos nas rešujejo še stare zaloge, čeprav bo hrana tudi letos že dražja. Smo pa spomladi, ko je že nastopila kriza, zamudili s sejanjem jare pšenice. Vsakemu kmetu, ki bi jo bil pripravljen posejati, bi država morala priskrbeti seme, hkrati pa zagotoviti, da bodo za žito dobili primerno plačilo. Samo tako bodo kmetje motivirani, da bodo jeseni posejali še več žita. Država mora biti sposobna hitrih reakcij, naša pa na žalost ni, in to je zelo narobe.«

Rešitve. Na komisijo za kmetijstvo v Državnem svetu Republike Slovenije je Tomažič že naslovil nekaj predlogov za reševanje nastale situacije, ki so bili poslani na MKGP. Odgovorov ni dobil. »Če želimo doseči prehransko varnost in si zagotoviti samooskrbo, je treba vzpostaviti socialno-poslovno partnerstvo med kmeti, živilsko industrijo, trgovino, potrošniki in državo. Enako, kot imajo to urejeno socialni partnerji med sindikatom in gospodarstvom. Ne moreta si živilska industrija in trgovina prisvojiti večine kolača, kmet, ki je prvi v verigi, pa dobi drobtine in še potrošnik zaradi tega hrano preplača. Ponovno je treba tudi vzpostaviti sistem določanja priporočenih odkupnih cen, kakršnega smo imeli pred 12 leti. Ko smo takrat dosegli dogovor v žitni verigi, so kmetje jeseni posejali 30 odstotkov več pšenice.«

Slovenija bi lahko bila vrt Evrope! »Na čelu pogrebcev kmetijstva je bila ena izmed političnih strank, ki se družno z odpadki političnih strank pripravlja na prevzem oblasti in to, da zada zadnji udarec do kolapsa v kmetijstvu (SLS, op. u.). Ta politična stranka je delovala pod okriljem vseh predsednikov države in vlade, vseh izvoljencev ljudstva, strank vseh barv ter prepričanj. To stranko bi bilo treba nemudoma izbrisati z zemljevida političnih strank,« je odločen Jožef Škof, diplomirani inženir agronomije in avtor 20 knjig. Rešitev vidi v sprejemu zakona o obvezni obdelavi kmetijskih zemljišč (14. člen Uradnega lista, SRS, št. 26/73). »Ta zakon je bil v veljavi takrat, ko smo bili še izvozniki hrane in samooskrbni. Nujno bi bilo treba tudi začeti z izvajanjem programa Organizacije združenih narodov za kmetijstvo in prehrano (FAO), katerega sopodpisnica je tudi Slovenija. Ta program določa, da morajo biti za pridelavo, predelavo, domačo preskrbo, izvoz in blagovne rezerve pooblaščene univerze ter agronomske fakultete s svojimi katedrami za poljedelstvo, živinorejo, sadjarstvo … V deželah, ki dosledno izvajajo ta program, pridelajo na enega aktivno zaposlenega v kmetijstvu hrane za 37 ljudi. V Sloveniji, ki programa ne izvaja, pa le za 3,4 človeka, kar je najnižja pridelava med članicami EU.« Politiko je treba s področja pridelave hrane popolnoma izključiti, pove Škof. »Če za primer vzamem Švico, ki deluje po programu FAO: čeprav imajo veliko slabše pogoje za pridelavo hrane kot mi, imajo veliko boljše rezultate. Slovenija, menijo švicarski strokovnjaki, bi bila lahko vrt Evrope. Imamo vse pogoje za to: dobre klimatske pogoje, vodo, geotermalne izvire.« Škof kot hitro rešitev iz krize predlaga uvedbo kozjereje (o tem je pisal v dveh svojih knjigah). »Prvi kmetijski minister, ki bo rehabilitiral nedolžne koze, ki so jih leta 1954, kdo ve, zakaj, z zakonom prepovedali rediti, se bo zagotovo z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega kmetijstva. Koze minimalno onesnažujejo okolje, dajejo pa nekajkrat večji pridelek glede na zaužito hrano, poleg tega so neobčutljive za radiacijo. Tudi njihovo mleko in mlečni izdelki niso dovzetni za atomsko sevanje. V Černobilu je bila samo hrana iz kozjega mleka nekontaminirana. Koze tudi čistijo zaraščene površine, ki jih je pri nas veliko. V Dalmaciji, tam, kjer imajo veliko koz, ne poznajo požarov. In ne nazadnje, tudi Hipokrat je bolnike zdravil s kozjim sirom in mlekom.«

Možnosti imamo, le sposobnosti ne? Eden od velikih problemov, ki je pomemben člen pri zagotavljanju prehranske varnosti, je tudi kakovosten semenski material. Ker nekatera tuja semenarska podjetja, ki semena zgolj preprodajajo, nastopajo čedalje agresivneje, za domače semenarje sploh ne vemo. Tujci kupce pogosto še zavajajo, da kupujejo semena domačega izvora. Primož Titan, doktor bioloških in biotehniških znanosti, ki se z žlahtnjenjem pšenice ukvarja že od srednješolskih let in se lahko pohvali, da je avtor nekaterih komercialnih sort navadne pšenice, pove, da se nekaterim »semenarjem« tovrsten tržni pristop zdi že povsem običajen. »Posledica je, da je domače znanje o razvoju novih sort potisnjeno na stran kot neka nadležna stvar tujih preprodajalcev semen. Verjetno tudi skoraj nobeden ne ve, da v Sloveniji obstaja žlahtniteljska hiša RGA, raziskovalna genetika in agrokemija, ki se profesionalno ukvarja z žlahtnjenjem pšenice in ječmena in ki je med drugim lani zmagala na natečaju Agrobiznis hi-tech, v kategoriji najboljša ideja na področju novih tehnologij v kmetijstvu, ki ga je organiziral časnik Finance. Naše podjetje si je zmago prislužilo za razvoj principa vezave dušika iz atmosfere po naravni poti s pomočjo simbiotskih bakterij.« Konkretno to pomeni, da bi v prihodnosti lahko precej zmanjšali uporabo mineralnih gnojil. To pa je v teh časih, ko so se gnojila enormno podražila, pomemben podatek. »Odkar podjetje obstaja, je nastalo nekaj klasičnih sort pšenice, ki se že prodajajo in so registrirane v Evropski uniji ter Srbiji, smo pa na zelo dobri poti, da tudi oplemeniteno seme pšenice s simbiotskimi bakterijami udejanjimo v praksi.«

Podjetje RGA letos svoje sorte pšenice in ječmena semeni na 30 ha polj v bližini Murske Sobote. »Računamo, da bi jeseni lahko na tržišče dali 200 ton semen. Slovenija bi bila lahko samooskrbna z lastnim semenskim materialom, če bi se država za to zavzela. Pa še denar bi ostal domačim ljudem. Dokler pa bomo odvisni samo od prekupčevalcev, slika ne bo boljša. Preden smo postali odvisni od prekupčevalcev, smo že bili samooskrbni s semeni. Pred 20 leti se je semenilo okoli 400 ha semenske pšenice, sedaj manj kot 200 ha. Površine so še vedno na razpolago.«

Titan vidi problem tudi v tem, da se danes večina žita prideluje za hrano živine namesto za ljudi. »Pred 20 leti so nas učili, da Slovenija potrebuje 20.000 ton pšenice za mline. In če je približen pridelek na hektar šest ton, bi potrebovali približno 50.000 ha površin. Trenutno pa imamo žito posejano na 28.000 ha, še pred šestimi leti smo ga imeli na 36.000 ha. Če bi torej zmanjšali proizvodnjo krmnih žit in preorali še kakšno zaraščeno njivo, bi hitro prišli na 50.000 ha. Mi imamo možnosti in vire, ampak tujci nam govorijo, da tega nismo sposobni. In na žalost jim verjamemo.«

POUDAREK: »V deželah, ki dosledno izvajajo program FAO, pridelajo na enega aktivno zaposlenega v kmetijstvu hrane za 37 ljudi. V Sloveniji, ki programa ne izvaja, pa le za 3,4 človeka, kar je najnižja pridelava med članicami EU.«



POUDAREK 2: Celo Švicarji menijo, da bi Slovenija lahko bila vrt Evrope. 

CITAT: »Slovenija bi bila lahko samooskrbna z lastnim semenskim materialom, če bi se država za to zavzela.«

***null***