Zgodbe

Nikar ne recite, da sodstvo dobro deluje!

Sonja Grizila
18. 4. 2022, 23.08
Posodobljeno: 18. 4. 2022, 23.14
Deli članek:

Prejšnji četrtek se je na soočenju neparlamentarnih strank, pogovarjali so se o vladavini prava, pojavila zgodba treh zarubljenih otrok. Kolegica Erika Pečnik Ladika je zelo natančno predstavila agonijo fantka in dveh punčk, zdaj so stari deset in osem let, njihov primer bi moral biti po zakonodaji obravnavan prednostno. Je dve leti in pol, kar je materi odvzeto skrbništvo, otrokom pa mama – in zadevi še ni videti konca – najkrajši možni rok? Pri tem nimajo pristojne službe materi pod milim bogom kaj očitati, razen da je ovirala stike. Jih je res?

Shutterstock
Zarubljeni otroci so z mamo dve uri na teden

No, sodelujoči na soočenju niso povedali nič posebno modrega, nihče namreč ni odgovoril, kaj bi storil, če bi bil pri koritu – recimo pravosodni minister. Kako je treba ukrepati, da ne bi trpinčili otrok dneve, tedne, mesece, leta? Toliko časa namreč tudi sama sprašujem, drezam, prosjačim za odgovore in dobivam sporočila, da gre za odprto zadevo, vanjo pa se ne sme posegati. Aha, koliko časa pa je še lahko odprta? Nazadnje je pristojno sodišče zatrdilo, da bodo stiki otrok z materjo urejeni do poletja. Do lanskega poletja namreč. Še zmeraj niso, razen če morda pristojni mislijo, da sta dve uri na teden tista prava mera, ki napoji čustvene vezi med mamo in otroki. Od tega časa preživijo polovico v avtu na vožnji do doma in nazaj.

Kje ste, strokovnjaki?! Najprej si bom privoščila izbruh, ki me že od vsega začetka tišči: moški in ženske smo oziroma moramo biti enakopravni, nismo pa enaki. Moški pač ne zanosijo, ne rodijo, ne dojijo, lahko pa so ljubeči sopotniki in pomočniki od vsega začetka. Očetova vloga je drugačna od mamine, ki je še posebej pomembna v prvih letih življenja. Vzeti otrokom mamo pomeni, da jim potrgaš najbolj prvinske čustvene vezi, empatijo, ki so je sposobne ženske precej bolj kot moški, umirjeno varnost, tolažbo, zavetje in osnovno socializacijo. Otroci, o katerih pišem, so imeli nekaj več kot pet in sedem let, ko se je začelo njihovo življenje sesuvati, ko so se morali odseliti iz doma, ki so ga bili navajeni, zapustiti šolo in vrtec, sorodnike, prijatelje, dejavnosti in družabnosti. In mamo. Kdo od teh velikih strokovnjakov v obliki socialnih delavk, sodnih izvedenk in sodnice jim lahko povrne škodo, ki jo je povzročil izgon mame iz njihovih življenj, pet mesecev po grozljivem rubežu je sploh niso videli? Lahko katera od njih reče, da so otroci absolutno v redu, da nimajo nobenih posledic in da jih nikoli ne bodo imeli? Ne bo res nihče iz tako imenovanega sistema kriv za vprašanja, ki jih bodo zastavljali mami – kaj si storila takega, da so nas napodili od doma, zakaj se nisi bolj borila za nas?

Manipulacije? Preden na kratko obnovim zgodbo za tiste, ki je še ne poznate, bi še rada postavila psihologom, psihiatrom in socialnim delavcem vprašanje o manipulaciji staršev z otroki. O čustvenem pa tudi materialnem podkupovanju, da bi pač drugega starša odklanjali ali nekaj takšnega. In kaj če je otrok čisto zares zmanipuliran, se je treba nanj spraviti z vsemi topovi, ga odtrgati od manipulativnega starša in ga brez strokovne pomoči prepustiti drugemu staršu, ki ga ne sprejema in morda celo sovraži? Kolikor vem, v tistem delu tujine, ki nam je za vzor, v takšnih primerih ravnajo zelo previdno in s pomočjo stroke urejajo odnose med otroki in starši na novo. Vendar so šolski primeri manipulacij precej redki, zmeraj se namreč postavlja vprašanje, kaj za vraga je počel drugi starš, medtem ko je prvi otroke na vse načine vezal nase. In se najpogosteje ugotovi, da ga ni bilo, da ga otroci niso zanimali, da je bil z njimi ukazovalen, grob, posmehljiv, prezahteven. Da so se otroci sami zatekali k tistemu drugemu, ki je potem obtožen manipulacij.

Manipulacije seveda so, dobro jih poznamo iz lastnih družinskih zgodb, a tiste drobne pač nekako zgladimo, večjih pa ne pozabimo, neredko se vlečejo za nami skozi vse življenje. Seveda je pa nekaj drugega, če je to razlog, da odrasli otroku postavijo življenje popolnoma na glavo. Ker pač vedo, da je tako najbolje. Opravičujem se za tole modrovanje, ampak prav za to gre – rubež treh otrok je bil nujen, ker so bili otroci življenjsko ogroženi, so nam odgovorili s sodišča. Otroci lahko imajo svoje želje, ni pa nujno, da so zanje koristne, so s sodišča pojasnjevali tečnim novinarjem, ki smo spraševali, zakaj se pravda nikamor ne premakne. Ko smo raziskovali, ali je mama pijanka, narkomanka, kriminalka, agresivna duševna bolnica ali kaj podobno nevarnega, smo ugotovili, da nič od tega, da je visoko izobražena ljubeča mama, ki je po sili razmer in ne po lastni izbiri prevzela levji delež skrbi za otroke na svoja ramena. Za kar jo je treba očitno kaznovati.

Več v reviji Jana št. 1619.4.2022