vladimir-putin, gobe, rojstni-dan Svet24.si

Spodletel poskus atentata na Vladimirja Putina

nina-osenar Svet24.si

Po štirih letih se je oglasila Nina Osenar: "Zrla...

franci matoz bobo Necenzurirano

Šef Pošte pri obrambi računa na Matoza in ...

danijel krivec bobo Reporter.si

Danijel Krivec skoraj padel skupaj, ko je zvedel, ...

Schumacher Ekipa24.si

Na prodaj osebni avtomobil Michaela Schumacherja! ...

SARA RUTAR Njena.si

Sara Rutar postala mamica

GW1L6797 Ekipa24.si

Škandal v Fazaneriji! Z nacističnim pozdravom na...

Zgodbe

Lov na gobe, drage kot žafran

Najprej na dvorišče istrske hiše živahno priteče zlata prinašalka Lili. Z vlažnim smrčkom povoha obiskovalca, vznemirjeno poskakuje in čaka, da bo lahko skočila v avto, kajti to pomeni, da se odpravlja na pustolovščino, ki ji je še posebno pri srcu in je zanjo vrhunsko usposobljena – »lov« na tartufe. Gozdovi okoli hrvaškega mesta Motovun so namreč eno največjih rastišč dragocenih belih in črnih tartufov. Člani družine Karlić iz Paladinov pri Buzetu, ki šteje komaj 44 hiš, pa jih že tri generacije »lovijo«, predelujejo in namenjajo ljubiteljem te izbrane delikatese in restavracijam s slovitimi Michelinovimi zvezdicami po vsem svetu. Pred mesecem dni pa je 29-letni sin Ivan v starem hlevu v vasi odprl še muzej tartufov. V boksih pri hiši pa so veselo lajale še druge psičke tartufarke, ki komaj čakajo, da gredo na misijo v gozd.

Nekateri otroci sanjajo, da bodo piloti, gasilci, zdravniki, policisti, mali Ivan pa je že v vrtcu in v prvem razredu, ko so se s sošolci in učiteljico pogovarjali, kaj si kdo želi postati, jasno povedal, pa še napisal, da bo tartufar. »V lov na tartufe v gozd so me prvič peljali pri dveh letih. Takrat sem seveda bolj racal za njimi, pozneje pa sem se mimogrede učil, kako se lovijo tartufi. Ker se to počne s psi, rečemo, da gremo na lov, in ne jih nabirat. Na svetu so najbolj znani psi tartufarji pasme italijanski lovski pes oziroma lagotto romagnolo, vendar se da zelo dobro naučiti iskati tartufe tudi druge pasme, denimo labradorce, kokeršpanjele, nemške ptičarje. Vsak pes je lahko pes tartufar. Pri nas imamo devet psičk, »punce« so bolj prijazne in učljive od psov. Trenirati jih začnemo že pri treh mesecih in počasi jih naučimo, kako iskati te podzemne gobe. Najboljši, ki smo ga imeli, je bil Crnko, umrl je star 17 let. Ta je v svojem dolgem življenju sam našel toliko tartufov kot vsi drugi skupaj. Res pa je, da kolikor se človek posveti psu, toliko lahko pričakuje od njega,« pripoveduje Ivan, ki od malega zelo uživa v gozdu. Je prava enciklopedija tartufarstva in kot iz topa izstreli, da v vlažni sivi zemlji na območju Motovuna rastejo tako črni kot beli tartufi. Črni rastejo bolj po gozdovih, najraje hrastovih, in vse leto, beli, ti so najbolj dragoceni, aromatični in redki, pa v nižinah. Nabirajo se od septembra do decembra. Ivan je že kot otrok po šoli rad hodil v gozd nabirat te dragocene gobe. »Tako sem mimogrede zaslužil 50 ali 70 evrov in nikoli nisem bil brez denarja,« se muza mladenič in hitro doda, da je nekdaj veljalo, da so tartufe nabirali s svinjami. Vendar so to hitro opustili, še danes jim ne pade na pamet, da bi to počeli tako. Pujse je precej teže spraviti v avto, peljati v gozd, in ko najdejo gobo, prepričati, da je sami ne pohrustajo. S psi je veliko preprosteje. Ivan pa hitro navrže še, da gozdu ne smemo samo jemati, temveč je treba z naravo skrbno ravnati, da bomo lahko še dolgo uživali njene plodove. Zato morajo tartufarji imeti licenco, ki jo obnavljajo vsako leto in stane 250 evrov. Podučiti pa se morajo tudi, kako zatem, ko izkoplješ tartuf, poravnati zemljo in tako ohraniti bogati podzemni svet. »Če to storiš, ti bo čez mesec dni zrastel nov tartuf,« pove in doda, da zdaj k njim prihajajo ljudje iz vsega sveta. Vendar pa je bila pot do tega dolga in naporna. Pa še nihče ni verjel, da bi lahko bili komu všeč ti smrdljivi gomolji, kaj šele, da bi se od njih dalo živeti.

Gajstna nona Radmila

Tartufe so na območju reke Mirne, ki se leno vije skozi dolino, obkroženi z zaobljenimi vrhovi, našli po naključju, ko so kmetje z istrskim govedom »boškarini« orali polja. »Med brazdami so se pokazali smrdeči gomolji, ki so jih sprva metali svinjam, saj niso vedeli, kaj bi počeli z njimi. Počasi pa se je to začelo spreminjati in gomolji so postali ena najdragocenejših delikates na svetu. Moj pradedek in prababica Ivan in Danica Rašpolić sta jih začela nabirati prva. Nato je z njima v gozd in na polje hodila tudi njuna hčerka Radmila, moja babica. Nabiranje tartufov ji je bilo tako všeč, da je zlahka doma pustila vsako delo in šla s psom v gozd. Takrat je bilo še toliko tartufov, da jih je naenkrat nabrala od sedem do deset kilogramov, kar je danes nepredstavljivo. Srečni smo, če jih najdemo nekaj sto gramov. Nekaj gomoljev so pojedli doma, nekaj pa začeli prodajati gostilnam, in tako je podjetna Radmila ustanovila družinsko podjetje, ki je počasi rastlo. Še danes, ko je naša nona stara krepko čez 80 let, je med prvimi, ki s psom hiti v gozd, ko se začne sezona,« pove Ivan. Nato so njegovi starši širili prepoznavnost in ponudbo tartufov in je bilo čisto naravno, da sta to zatem prevzela on in sestra Ivana. Delo sta si razdelila tako, da ima on veleprodajo, sestra pa sprejema turiste iz vsega sveta, pripravlja degustacije in »love« na tartufe za turiste. 

Več v reviji Jana št. 183.5.2022