Zgodbe

Če imaš srce na pravem mestu, je vse mogoče

Marija Šelek
9. 5. 2022, 22.00
Deli članek:

Ne le da so krajani Slavine v občini Postojna brez oklevanja sprejeli ukrajinske sirote, pred šestimi leti je prav Postojna odprla vrata mladoletnim migrantom brez spremstva in se na glavo vrgla v pilotni projekt, poln neznank. Kaj je tako drugače v kraju, kjer se ne otepajo prišlekov, kjer ni protestov proti beguncem ali turškim delavcem?

Šimen Zupančič
Postojna

Pravi ljudje na pravih mestih, odprti in neposredni. Pa burja. Ta menda koristno razpiha glavo in očitno požene v srce pravi signal. To bi bil en tak preprost odgovor. V resnici pa je recept v pogovarjanju z ljudmi, odpiranje src in tu in tam malce praktičnosti. Recimo take žlahtne: če odpreš kulturni dom ravno v zdaj zelo poznani Slavini starostnikom s covidom, bo vaščanom pozneje ostal dodobra prenovljen dom.

Občina Postojna oziroma njen župan Igor Marentič je zelo aktiven v mednarodni organizaciji Act now (Ukrepaj zdaj), ki deluje na področju skrbi za begunce, še posebej mladostnikov brez spremstva. Tri dni po našem obisku se je odpravil na konferenco v Nemčijo, bil je tudi v begunskih kampih v Grčiji, južni Italiji, Bejrutu. »Ko to vidiš, jim ne moreš reči drugače kot taborišča, saj je kot v filmih: okoli bodeča žica, stražarji z brzostrelkami. Ko poslušaš zgodbe revežev, ki so jih zajeli na morju, o njih gotovo spremeniš mnenje. Tudi ti mladi, ki smo jih sprejeli, imajo vsak svojo zgodbo … Ravno včeraj sem srečal enega izmed njih, zdaj se je tukaj že združil z družino, prišli so mama in oče ter brata in sestra. Starša vedno zelo prijazno pozdravita v slovenščini. Kako smo jih sprejeli? Najprej smo razdelali sistem komuniciranja z občani. Vedno sem dejal, da sem ponosen na naše občane, ker so odprtega srca, v Postojni smo med vojno na območju nekdanje Jugoslavije imeli 5.000 beguncev iz Slavonije.« 

Mladoletni migranti, ki prihajajo večinoma iz Pakistana in Afganistana, so bili najprej poslani v Maribor in nato v Gorico, a so tam prebivalci temu nasprotovali. »Pa smo jih sprejeli mi. Seveda se vedno najde kdo, ki temu nasprotuje, in tudi ob prihodu migrantov v Postojno sta stopila k meni dva, češ ali bom odgovarjal, če se bo kaj zgodilo. Sicer pa nikoli nobenih problemov. V Postojni je že 30 let tudi prehodni center za begunce (center za tujce) in nismo imeli niti enega incidenta. Pol Postojnčanov verjetno niti ne ve, da je to v našem kraju.«

Pripravite prostor za krste. Ob začetku epidemije koronavirusa so v Postojni sprejeli tudi slovenske državljane, ki so morali po prihodu iz tujine v karanteno. »Takrat nismo vedeli, kaj nas čaka. Gledali smo fotografije in posnetke iz Bergama, kako kopičijo krste v cerkvi, tudi nam so med drugimi nalogami naložili, da moramo najti prostor za krste. Vsi smo bili osupli. In sprejeli smo ljudi, ki so se vračali iz tujine – iz krajev, kjer je bilo veliko okužb in od koder smo slišali strašljive vesti. Spomnim se avtobusov, ki so v Postojno prispeli ponoči, bili smo prestrašeni, oni na avtobusu prav tako. Takrat smo jih sprejeli v Postojni in Velenju.«

Ko so prejeli klic za namestitev ukrajinskih sirot, so se najprej obrnili h krajanom. »In bili so fantastični. V tej stavbi, kjer so zdaj otroci, smo v času epidemije že imeli rdečo cono za starostnike – tudi takrat smo za mnenje najprej vprašali krajane. V mestu to poteka malo drugače, za vsako stvar se ne obrneš na ljudi, na vasi je treba ravnati drugače. Kakšen recept je, da prepričaš ljudi? Najprej jih je treba pohvaliti ... In v primeru ukrajinskih otrok so krajani Slavine zelo sodelovali, takoj ponudili pomoč, oglasilo se jim je srce.«

Pogovor z ljudmi je najboljši recept za uspeh, se strinja direktorica občinske uprave Marina Rebec, ki je dvanajst let delala na ministrstvu za notranje zadeve na področju migracij. »Treba je iti v krajevno skupnost in se z ljudmi pogovoriti, krajani so potem imeli še čas za debato in premislek. Če nekoga samo soočiš z dejstvi, češ, semkaj pridejo ukrajinski otroci, tukaj bodo živeli, vi jim boste prepustili vaš prostor za druženje – če bi ravnali tako, bi bila lahko zgodba drugačna. In zelo pomembno je, da ljudem poveš, da gre za proces integracije – vključevanja. Mi jim bomo ustvarili takšne pogoje, da bodo lahko pri nas zaživeli in kasneje prispevali v našo družbo. Ne bodo samo prišli, nam 'vzeli' denar iz proračuna, ampak gre za vzajemni proces.«

Več v Jani, št. 19, 10. 5. 2022