vladimir-putin, gobe, rojstni-dan Svet24.si

Spodletel poskus atentata na Vladimirja Putina

nina-osenar Svet24.si

Po štirih letih se je oglasila Nina Osenar: "Zrla...

franci matoz bobo Necenzurirano

Šef Pošte pri obrambi računa na Matoza in ...

danijel krivec bobo Reporter.si

Danijel Krivec skoraj padel skupaj, ko je zvedel, ...

Schumacher Ekipa24.si

Na prodaj osebni avtomobil Michaela Schumacherja! ...

poroka-na-prvi-pogled Njena.si

Poroka na prvi pogled: Hajdi se je v nesreči grdo...

GW1L6797 Ekipa24.si

Škandal v Fazaneriji! Z nacističnim pozdravom na...

Zgodbe

Naj mamuti že enkrat izumrejo

Nekoč – pravzaprav pranekoč – in danes. Štiri obdobja v življenju žensk. In se vprašaš, kako se je lahko zgodilo, kako smo lahko dopustile, da smo v kratkih nekaj deset tisoč letih prišle od prve slike do druge in tretje? In ali četrta pomeni napredek ali samo iluzijo napredka?

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Prva slika: klub vražjih babnic. O ženskah v prazgodovini imamo močno popačeno sliko, so pokazala nova odkritja. Ne, niso se samo plašno skrivale v jamah, medtem ko so se plečati dedci z lesenimi kopji podili za mamuti. Ne, nista bili edini nalogi žensk nabirati sadeže in rojevati otroke. In ne, niso letale okrog v krznenih bikinijih kot Raquel Welch leta 1966 v filmu Milijon let pred našim štetjem (ali v oblačilcu iz trakcev kot leta 1970 Senta Berger v komediji Ko so ženske imele še rep). Tole je bliže resnici: prazgodovinske ženske so bile enakopravne moškim, njihov glas je imel enako težo, njihov prispevek je bil enako pomemben in, ja, tudi na lov so hodile. Vražje prababnice so bile.

Gospa Sapiens: ženska v prazgodovini, francoska knjiga in spremljajoči dokumentarec, ki si ga je ogledalo milijon in pol ljudi, razgrinjata novo sliko prazgodovinskih žensk. Niso bile superženske, ne trdijo tega, je pa bila njihova vloga precej drugačna od te, ki so jo vztrajno slikali (moški) prazgodovinarji vse od 19. stoletja naprej: pač, lovile so tudi veliko divjad, to kažejo, na primer, predmeti v prazgodovinskih grobovih v Peruju – v enem so ob okostju najstnice zloženi predmeti, potrebni za lov; tudi v ZDA so na enajstih lokacijah ob pokopanih ženskah našli orožje. Še več, kosti šepetajo, da so imele te ženske močne roke in velike mišice. V Nemčiji so našli paleolitsko podobo ženske, ki otroka v prakengurujčku nosi na hrbtu, da ima proste roke za lov in nabiranje. Študije sodobnih plemen kažejo, kakšno je bilo življenje v praskupnosti. Vloge moških in žensk niso bile tako jasno razdeljene, kot so nas skušali prepričati prazgodovinarji. V skupini so ženske in moški enakopravno odločali, kje in s kom bodo živeli. Delitev dela je sicer obstajala, vendar so moški in ženske prispevali enako število kalorij. In moški so pomagali pri vzgoji otrok. Enakopravnost moških in žensk je torej praiznajdba.

Druga slika: trenutek norih traktorjev. Med 650 izvoljenci ljudstva v britanskem parlamentu je približno tretjina žensk. Britanci niso še nikoli imeli toliko poslank, toda zadnji dogodki dajejo zelo jasno razumeti, da ženskam v politiki zato ni nič lažje, višja številka jih ne obvaruje pred spolnim nadlegovanjem in moškim šovinizmom – tako je Mail on Sunday objavil, da je namestnica vodje laburistične stranke Angela Rayner, ko je predsednik vlade Boris Johnson odgovarjal na poslanska vprašanja, sedela v prvi klopi in večkrat prekrižala in »razkrižala« noge. Namen privlačne rdečelaske je bil, to so trdili neimenovani viri iz konservativne stranke, ki so zgodbo prinesli tabloidu, »da bi zmedla Borisa«. Saj veste, kot Sharon Stone v Prvinskem nagonu, ki pod zelo kratkim krilom ni nosila spodnjih hlačk, kar je vsekakor zmedlo Michaela Douglasa. In se je dvignil vihar ogorčenja, celo med konservativci, še Johnson je rekel, ta je pa bosa. A to ni ohladilo razgretega ozračja, pokazalo se je, spet, da kdor seje veter, žanje vihar. Tokrat niti ne toliko vihar kot mater vseh neviht.

Britanske poslanke, ne le laburistične – val besa je šel visoko preko strankarskih razmejitev – so ugriznile nazaj. In se začele z novinarji pogovarjati o tem, kako jih kolegi kdaj pritisnejo ob kakšen zid, ne metaforično, temveč čisto dobesedno, in kako nekaterim poslancem ročice večkrat odtavajo tja, kamor ne bi smele. Dve poslanki – obe konservativki – sta prijavili strankarskega kolega, ki je v poslanski klopi gledal pornografijo. Dvakrat. V parlamentu so sprožili preiskavo. In je bilo samo vprašanje časa, vprašanje dni, kdaj bo dotlej neimenovani ljubitelj pornografije dobil ime. Ni bilo treba dolgo čakati – Neil Parish, konservativni poslanec z dvanajstletnim stažem, tudi bivši evropski poslanec, je odstopil. In se večkrat opravičil. Zgodbo je večkrat spremenil, ampak končna inačica je približno taka: iskal je stran s traktorji, kot se to pač počne med parlamentarno sejo, pa ga je po golem naključju vrglo na pornografsko stran s podobnim imenom. To je bilo prvič. Naslednjič jo je poiskal namenoma. Zakaj? Ne vem, je rekel, najbrž se mi je malo zmešalo, bil je trenutek norosti. Kar pa še vedno ne odgovori na vprašanje, ali so si strani, ki prodajajo traktorje, in tiste, ki prodajajo seks, res tako zelo podobne. Njegova zelo razumevajoča žena je pa rekla, da če bi bile jezne na vsakega dedca, ki kdaj vrže oči na pornografijo, »na svetu ne bi ostalo prav veliko žena«.

Več v reviji Jana št. 19, 10.5.2022