Številne hormonske težave so jo pred leti že pahnile čez rob, v globoko brezno, opisuje. Ko je želela zanositi, so ji zdravniki rekli, da ne bo šlo, da je neplodna. Takrat je začela svoj svet obračati na glavo s številnimi spremembami, med njimi je bila ključna prehrana, ki je podprla njena prebavila, jo ozdravila avtoimunske bolezni, uredila žleze in hormone, da danes delujejo, kot je treba. »Postala sem zdrava, mirna in plodna,« je zapisala. Rodila je tri zdrave korenjake. O njeni poti do zdravja smo v naši reviji pred časom že pisali.
Pomisleki. Kljub vsemu znanju pa ni mogla vplivati na svoje prsi, ki so ostale nerazvite, hipoplastične. »Celo najstniško obdobje sem vedela, da z njimi nekaj ni v redu, vendar sem to povezovala s svojimi hormonskimi motnjami. Vzrok je bila najbrž kombinacija vsega, kar se mi je dogajalo v otroštvu, kot tudi mamina težavna nosečnost,« razmišlja. Že pri prvem otročku, Maksu, ki je danes star sedem let, je čutila, da jima polno dojenje po vsej verjetnosti ne bo steklo. Kljub velikemu trudu otrok ni pridobival dovolj teže in patronažna sestra ji je svetovala dodajanje adaptiranega mleka. Takrat o mleku še ni vedela toliko, kot ve danes. Je pa seveda čutila, da je materino mleko najboljše za otroka. Pri drugi nosečnosti se je že spoznala z Mojco Vozel in njeno skupino Prvinska hrana ter prebrala njeno knjigo Želim dojiti. »Potem sem hitro razdelala strahove okoli mleka. Mojca mi je dejala, da bi lahko naredila domačo mlečno formulo iz surovega mleka, ob porodu pa sta mi babica in doula predlagali, da poskusim dobiti donatorsko mleko. Takrat sem dobila občutek, da sem na pravi poti.« Vendar se je na začetku pojavilo kar nekaj pomislekov. »Ne zaradi materinega mleka samega, saj sem vedela, da je to najboljše za otroka, temveč zato, ker bodo, ko bom mamice zaprosila za mleko, vsi izvedeli, da nimam dovolj razvitih prsi. Vso mladost so me spremljali strahovi, ali me bo sploh imel kdo rad, ker imam tako majhne prsi,« iskreno zaupa. Poleg tega so jo izzivale misli, da ni zadostna, če ne more nahraniti svojega otroka. »Malo bi me stisnilo pri srcu, tudi če bi mi otroka podojila druga mamica, toda za njegovo dobrobit bi storila tudi to.« Na začetku je bil to torej kar projekt in velik izziv.
Našla je krasne mamice. A je našla krasne mamice, večinoma iz skupine Mlekarice, ki jo je ustanovila Andreja Zalokar, in založile so jo z mlekom. Skupina je sicer bolj namenjena napotkom ter izkušnjam o črpanju mleka in hranjenju s stekleničko. »Vedela sem, da se bo moj otrok rodil z razcepom ustnice in neba ter da se ne bo mogel dojiti, zato sem morala najti drug način, kako se s tem spoprijeti. Sem si pa želela, da bi otrok dobival moje mleko,« svojo izkušnjo opisuje Andreja Zalokar. Začela je iskati informacije o črpanju mleka v tujini, ker pri nas ni našla primernih, nato pa je na podlagi izkušenj in znanja tujih skupin ustanovila svojo. »Tudi jaz sem imela v hladilniku ogromno odvečnega mleka, ki bi ga lahko podarila, žal, še preden sem spoznala Petro,« se smeji.
Več v reviji Jana, 17.05.2022
