Letos se je zgodilo sedem tako imenovanih intimnopartnerskih zločinov, od tega dva uboja (zgodi se na mah) in pet umorov (ki so načrtovani). V šestih primerih so nastradale ženske, v enem pa moški, pa še tu je šlo, kot kaže, za samoobrambo. Kot je videti, so kot pripomoček najnevarnejše moške roke, ki si pomagajo tudi z gasilnim aparatom ali pasom jutranje halje, še najpriročnejši pa je očitno kuhinjski nož.
Kako prepričati ženske? O tem, kako ženske zdrsnejo v nasilno razmerje, je bilo prelitega že veliko črnila, vsaka zgodba je zelo posebna, imajo pa tudi veliko skupnega. Začetek je običajno pravljičen, z okusom po devetih nebesih, razna omejevanja, ki jih zahteva partner, so razumljena kot izraz medsebojne pripadnosti in nikakor kot kratenje svobode. In potem se začne, z drobnimi stvarmi in majhnimi cirkusi, ki se jih še da prenesti – dokler žaba ni dokončno skuhana, otroci rojeni, finance in vse druge pomembne stvari pa v rokah nasilneža. Tudi če se ženska ozavesti in skuša rešiti iz toksičnega razmerja, tvega, da bo ostala brez otrok, brez stanovanja, dohodkov, nekatere pa tudi brez življenja.
Seveda je jasno, da narcistični nasilneži, ki imajo zmeraj prav, sicer je ogenj v strehi, ne iščejo samozavestnih žensk, ki hitro zaznajo nenavadnosti v odnosu.
Najraje imajo takšne, ki vsaj malce dvomijo o sebi, ali pa tiste iz urejenih in prijetnih družin, ki nimajo senzorjev za nasilje. Po drugi strani se znajo ujeti v mrežo tudi ženske, ki družinsko nasilje poznajo in se jim ne zdi nič nenavadnega, če ga doživljajo tudi same, vsaj do neke mere, ponavljanje vzorcev, ki jih prinesemo iz družine, je lahko zelo obremenjujoče.
Nedavna raziskava o femicidu, kot rečemo ubojem ali umorom žensk, je pokazala, da je bilo nasilje že prej zaznano (in torej prijavljeno in obravnavano v ustreznih institucijah) v 21 od 24 primerov. Pa najhujšega očitno ni bilo mogoče preprečiti. Je sploh kakšna drugačna pot, kot da opolnomočimo ženske, da se bodo pravočasno in na ustrezen način izvlekle iz toksičnih razmerij? »Pri naši zakonodaji že ne,« vzdihne psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Pa je po drugih primerljivih državah obravnava nasilja učinkovitejša? Še en vzdih. »Ponekod je še slabša.«
Kako torej prepričati ženske, da ukrepajo, ko še lahko?
Zgodba z neke srednje šole. Primer se odvija na sodišču in upam, da ni deležen le medijske, temveč tudi strokovne pozornosti, saj je skoraj nedoumljivo, kaj se je v družini srednješolskega profesorja psihologije dogajalo tri desetletja. Začetek je enak kot pri podobnih zgodbah – lepa, prijetna, izobražena partnerka, prihajali so otroci, kar veliko, in potem se je bolj ali manj opazno začelo. Pretrgala je stike s svojimi starši, mož je vodil različne duhovne skupine po šolah, dijaki so prihajali tudi k njegovi družini domov, kot vrhunec duhovnosti so za povrh obdelovali njegovo njivo. Ena od učenk je z njim zanosila, kasneje je postala tudi njegova žena. Od prve se je ločil, živela je v svojem stanovanju, ampak večino prostega časa je preživela v moževi novi družini kot gospodinjska pomočnica, saj je on obdržal otroke in ji grozil, da ne bo imela nobenih stikov z njimi, če ne bo ubogala. Svoje roditeljice niso smeli imenovati mama, ampak so morali tako naslavljati mačeho, mamo pa so klicali po imenu. Njo in njene otroke je maltretirala tudi nova žena in človeku je kar slabo, ko bere zapise pričevanj na sodišču, kaj vse se je dogajalo. Žena je morala ležati na tleh z rokami na hrbtu, da jo je brez ovir brcal v obraz. Otroke je postrojil v vrsto in potegnil enega ven ter ga grobijansko pretepel, potem pa se je moral še opravičiti, ker da je izzval zmaja v njem. Za povrh je prisilil nekdanjo partnerko, da je nanj prepisala svojo dediščino, in delati je morala na različnih koncih, da je prinašala nasilnežu denar.
Izjemno čudno je, da so bili do nedavnega vsi trije učitelji na isti srednji šoli: psiholog, njegova nekdanja in sedanja žena. Je takšen nepotizem sploh dopusten? Pravijo, da je žrtev nasilja, sicer zelo priljubljena profesorica, včasih prihajala v službo s sončnimi očali, tudi ko je bil dež, ali z dolgimi rokavi, čeprav je sijalo sonce, rekla pa ni nič. Nikomur. Šele zdaj sodelavci ugotavljajo, v kakšnem peklu je živela. Nenehno je bila pod kontrolo – v službi, doma, če je hotel kdo priti na obisk, se je moral najaviti za takrat, ko je bil gospod prisoten.
Brezpogojno zaupanje? Zakaj ženske tako dolgo molčijo?
Več v reviji Jana št. 20, 17.05.2022
