Takole je bilo, iz okupiranega ukrajinskega mesta Melitopol so poročali, da ruska vojska krade vse, kar ni pribito – gradbeni material, žito in obdelovalne stroje, na primer, da je torej poleg splošnega ropanja po hišah opaziti tudi zelo organizirano krajo večjih stvari. Še več, ukrajinski viri so poročali, da obstajata dve konkurenčni tolpi, eni pridejo ropat dopoldne, drugi pa zvečer. Zdaj že tatovi delajo v izmenah?
Ironija se krohotajoč tolče po kolenih. Iz razstavnega prostora zastopništva za traktorje ameriške znamke John Deere so tatovi marca in aprila z očitno podporo vojske, ki je poskrbela za prevoz, ukradli traktorje, kombajne, sejalnike ..., kos za kosom, vsega skupaj 27 strojev, skupaj vrednih pet milijonov dolarjev. Nekaj so jih odpeljali do bližnje vasi, preostale pa naprej v Čečenijo – samo da so tam potem ugotovili, da ukradenih kombajnov niti prižgati ne morejo, saj jih je nekdo, verjetno proizvajalec, na daljavo onesposobil. Kar je ironično, če pomislite, da je podjetje digitalno zaklepanje uvedlo predvsem zato, da bi preprečili nepooblaščena popravila – če kaj šariš okrog traktorja, se ta digitalno zaklene, odklene pa ga lahko samo pooblaščen serviser. Se pravi, da ne morete, na primer, vgraditi cenejših rezervnih delov, kupiti jih morate od proizvajalca.
Medtem so Rusi panično razmišljali, kaj storiti, kaj storiti s tisto zaklenjeno mašinerijo, in so prišli do spoznanja, da jim lahko pomaga samo dober heker. Ob tem ironija spet plane v glasen smeh – ker je splošno znano, da si po vsem širnem svetu pri odklepanju Deerovih strojev pomagajo z ukrajinskimi hekerji. Celo ameriški kmetje se že leta zatekajo k ukrajinskemu softveru, da shekajo lastne traktorje.
Neuporabni stroji čakajo odrešitev nekje blizu Groznega. Viri sicer pravijo, da so Rusi že našli strokovnjake, ki se zdaj spopadajo z digitalnimi ključavnicami, če jim pa ne bo uspelo, lahko tatovi nekaj denarja vendarle zaslužijo s tem, da kombajne razstavijo in prodajo za rezervne dele. Kam smo prišli, poštenim tatovom ne privoščijo dobrega zaslužka.
Ampak ta uvodna zgodba je samo spomnila na problem, na katerega kmetje opozarjajo že leta: da stroj, za katerega plačaš veliko denarja, v resnici ni tvoj, saj ga lahko proizvajalec kadarkoli onemogoči.
Imam, pa ne dam. Zeleno-rumeni traktorji znamke Johne Deere so sinonim za ameriško kmetijstvo že vse od tridesetih let 19. stoletja, ko je kovač s tem imenom skoval prvi jekleni plug. Ime pomeni tradicijo in zanesljivost, saj je mogoče še vedno dobiti rezervne dele za traktorje, ki so bili izdelani že pred drugo svetovno vojno ... in potem je pred nekaj leti podjetje Deere & Company postalo črna ovca, ko je dele svojih strojev zaklenilo s tehnologijo DRM. DRM (digital rights management) je upravljanje digitalnih pravic do legalnega dostopa do digitalnih vsebin pri strojih in orodju – in tega nikakor ne počnejo le proizvajalci traktorjev. Preprosto povedano, gre za to, kdo ima pravico upravljati softver sofisticiranih strojev. Proizvajalci zelo odločno trdijo, da so to oni, kupci se pa seveda ne strinjajo. Nekoč je veljalo, ko si kupil traktor, je bil tvoj in si z njim počel, kar si hotel, ga peljal na popravilo, kamor si hotel, ali ga popravil sam, zdaj je pa ta dragi stroj lahko res samo še obtežilnik za papir, če nisi pripravljen plačati za posodobitve programov in pooblaščenega serviserja, če se kaj pokvari. In zato se je porodila nepričakovana povezava ameriških farmarjev in ukrajinskih hekerjev, ki na spletu posodobitve softvera ponujajo precej ceneje kot proizvajalec.
Več v Jani št. 21, 24.5.2022
