Spolno vzgojo v slovenskih šolah od leta 2015 financira zavod za zdravstveno zavarovanje in izvajajo diplomirane medicinske sestre, vendar je še mnogo prostora za izboljšave, predvsem pa bi je moralo biti več. Tako osnovnošolci kot dijaki so željni pogovora o spolnosti, odraščanju, odnosih. Lakoto po dotiku, ljubezni, sprejetosti in pripadnosti prevečkrat zamenjujejo s spolnimi odnosi.

»Mladi se premalo pogovarjajo o svojih čustvih, pričakovanjih, vse je zbanalizirano na telesnost. Potrebujejo pogovor o tem, da je pri prvih spolnih izkušnjah nekaj normalnega, da bodo sesuti, razočarani, prizadeti. In tudi dijaki potrebujejo spolno vzgojo,« meni Zorica Potisk, tista učiteljica biologije z Gimnazije in srednje šole Kočevje, ki je že pred 15 leti brez zadržkov učencem razlagala, kaj je narobe s pornografskimi filmi. Z zanimanjem so jo na svojih dogodkih poslušali tudi študenti. Njeni najpomembnejši nalogi sta interpretacija in razbijanje mitov o spolnosti, ki jih med odraščanjem mladi posvojijo od vrstnikov, s spleta in iz pornografskih filmov. Že v diplomski nalogi je preučevala spolno vzgojo, kaj zanima mlade, vseskozi se uči od njih, oni pa se ji velikokrat zaupajo, ji celo pridejo predstavit fanta ali punco. O spolnosti govori pri razrednih urah, čim več jo vpleta v biologijo in gostuje tudi na tistih srednjih šolah, ki nimajo biologije. Spolna vzgoja je v učnem načrtu v 3. letniku, kar je po njenem mnenju absolutno prepozno. Po njenih izkušnjah mlade bolj kot anatomija spolnih organov in kontracepcija, čemur dajemo poudarek v osnovni šoli, zanima, kako se lotiti spolnega odnosa, kdaj je primeren čas, kako se približati fantu ali dekletu.

Lahko lulaš s tamponom? »Čeprav tudi anatomija ni vsem jasna. Primer moje dijakinje Žive in njene prijateljice Jane, ki je hodila na neko drugo srednjo šolo, je zelo poveden. Bili sta na nekem dogodku in Živa je Jani dejala, da gre samo še na stranišče. Jana ji ponudi tampon, da si ga bo lahko zamenjala. Živa odkloni, ker si ga je prej in ga ne potrebuje vnovič. Jana jo vsa začudena vpraša: Ja, kako boš pa lulala? Punca, stara 22 let, ki ima že sedem let spolne odnose, ne ve, da ženske ne uriniramo skozi nožnico! To se je zgodilo le nekaj let nazaj! Ko sem to slišala, sem vedela, da je še vedno treba govoriti o tem. Vmes sem se namreč spraševala o smiselnosti svojega početja, češ da imajo mladi danes vse informacije na pladnju, pa tudi sistemske podpore ni.
A mi potem spet kakšen dogodek da zagon, kot je 17-letno dekle, ki se mi je zaupala, da je imela na vaški veselici nezaščiten spolni odnos s starejšim moškim v resni zvezi. Pregovorila sem jo, da je nujno, da govori s starši. Naredila je splav. To isto dekle je po petih mesecih spet prišlo k meni. Spet se je dobila s tem moškim in imela sta spolni odnos. Zdaj sta pa bila zaščitena, sem jo vprašala. In reče ne. Najprej sem ji hotela reči, kje ti je pamet, ampak sem se zadržala. To je bil zame nauk o tem, kako ljudje delujemo, kako delujejo mladi. Dekleta prva izkušnja torej ni izučila. K sreči v drugo ni zanosila.«

Sleci se in uleži na tla. In tako si je Zorica Potisk zopet rekla, da je mlade treba opremljati, jim dati ob poslušanju o spolnosti priložnost za razmislek, razpravo, da se pripravijo. »Kljub takim posameznim zgodbam pa so bili pri nas v zadnjih 20 letih opravljeni veliki koraki na področju zaščite, kontracepcije. Zdaj je med mladimi kontracepcija že tako samoumevna, da se o tem ne pogovarjamo preveč. To priča tudi majhno število splavov in najstniških nosečnosti.
Se pa znižuje meja, ko otroci začno eksperimentirati s spolnostjo – nekateri že pri devetih letih. Menim, da ravno zaradi dostopnosti pornografskih spletnih strani. Otrok nekaj vidi, pa bi poskusil. Spomnim se, da je petletnega fantka, ki ga poznam, sosedova devetletna deklica (njen oče je doma gledal pornografski film) peljala v klet. Ko sem ga vprašala, zakaj, mi je odgovoril: 'Rekla mi je, da se moram sleči in uleči na tla, potem se je pa ona name.' In kako je bilo, sem ga vprašala. Odgovoril je: 'Mrzlo. Potem sva vstala in šla domov.' Deklica je torej nekaj videla in hotela posnemati, ni pa vedela, kaj naj bi se zgodilo. Zdravnik Batellino nam je na enem izmed izobraževanj povedal, da so poškodbe v možganih pri otrocih, ki gledajo pornografijo pri neprimernih letih (9, 10, 11 let), enake, kot če bi bili zlorabljeni.«

Po spletu seks, v živo ignoranca. Vzdihovanje fantov v razredu, posnemanje dogajanja v pornografskih filmih, umazano govorjenje, češ kaj bi delal tvoji mami (to so realni primeri iz ene od slovenskih osnovnih šol), so po mnenju sogovornice spolno nasilje. »Učitelji bi morali takoj ukrepati in se o tem pogovoriti. V šole bi morali uvesti spolno vzgojo bolj sistemsko, ne samo z medicinskega vidika, ampak s poudarkom na čustvenem. Dijakinja mi je dejala: 'Veste, kaj vse bi se mi moralo v teh dveh letih (epidemija, op. a.) zgoditi, pa se mi ni?!' Zaradi te prikrajšanosti so si ustvarili svoj fikcijski digitalni svet, iz katerega ni lahko izstopiti. Tako sploh ne znajo več vzpostaviti stika v živo. Ne vedo, kaj bi počeli ob živi osebi."

Več v reviji Jana, št. 22, 31. 5. 2022