Naši južni sosedje bodo zaradi manka 30.000 turističnih delavcev morali nekatere hotele pustiti zaklenjene in iščejo hitre rešitve tik pred zdajci; na Dunaju se zaradi pomanjkanja osebja bojijo gastronomskega kaosa, pri nas je eden od uspešnih hotelirjev ravno zaposlil 20 Ukrajincev in 15 Bosancev, Filipince je kot pomožne delavce v turizmu že težko dobiti, saj se raje odločajo za križarke ... Ko zvečer sedemo na vrt prepolnega lokala v slovenski prestolnici ali na Obali, je vse to za nas neznanka. Na videz posel poteka brez težav, a zahtevnejši oziroma občutljivejši gostje že opažajo, da strežba šepa.
»Na padec ravni se bo marsikje treba kar navaditi. V gostinstvu se je zaradi korone dokončno pokazala vsa gniloba. Dosegli smo dno in sledili bosta dve zelo težki leti, nato pa se bodo stvari umirile in postavile na novo,« napoveduje cenjeni gostinec Rok Vovko iz dolenjskega Rateža, ki je že pred štirimi leti uvedel takrat v gostinstvu noro potezo – proste nedelje in praznike. Vse nedelje so garali, ampak človek tega ne more zdržati, svojo vrhunsko ekipo zaposlenih je hotel obdržati zdravo in zadovoljno.
Slovenski gost je navajen, da dobi hrano ob vsaki uri dneva, v tujini ni tako in že pred korono je opozarjal, da se bo moral deljeni delovnik zgoditi tudi v slovenskih gostilnah.
Dunajc za 25 evrov? »Tudi plače se bodo morale zvišati, saj vam za 1100 neto nihče več ne bo prišel delat. Zato se bodo podražile storitve. Poceni gostiln ne bo več. Tiste, ki bodo poceni, bodo ponujale samo malice,« napoveduje Vovko.
Ampak tudi tako imenovane tople malice se bodo morale podražiti. »Poglejte mehanika, ki samo za menjavo gum računa 40 evrov, šest evrov za koktajl zvečer v klubu tudi ni težko plačati, dunajski zrezek za sedem evrov pa je že problem. Če bi hotel zaposliti dodaten kader, ki bi imel urejen delovni čas, bi moral za dunajski zrezek zaračunati 25 evrov. Takrat bi bilo delo v gostinstvu luksuz,« pravi kuhar, ki je v gostinstvu že od svojega 15. leta, zamenjal pa je štiri delodajalce. Imenujmo ga Marko, saj želi ostati anonimen. Letos je pograbil priložnost in s kolegoma odprl lasten lokal. Med tednom dela od 7. do 16. ure, ob petkih do 23., ob sobotah in nedeljah pa do polnoči. Da bodo lahko šli na poletni dopust, bodo lokal zaprli in si vzeli teden ali dva kolektivnega dopusta.
Minimal'c? Saj nisem neumen. Marko, ki v 20 letih delovne dobe še ni bil na bolniški, je delal v precej cenjenih lokalih, njegova urna postavka je znašala od deset do 13 evrov, oddelal je tudi do 250 ur na mesec. »Morda je v Sloveniji 20 gostiln, kjer njihovi zaposleni prejemajo 'samo' plačo. Večina natakarjev in kuharjev je na minimalni plači, dodatno se nakazuje na popoldanski s. p., ki sem ga imel tudi jaz, saj bi bil res neumen, da bi delal le za minimalca. Regresa po navadi v slovenskem gostinstvu ni – prikažejo ga že, ampak ti ga potem odštejejo od honorarja. Je pa tak status slab, saj zaradi minimalne plače na banki ne moreš dobiti posojila za nakup stanovanja, četudi imaš dejanske mesečne prihodke dokaj solidne (od 1800 do 2000 neto). Prav posojilna nesposobnost zaradi minimalnih plač in neurejen delovnik, ki ti onemogoča čas za družino, sta vzrok, da v gostinstvu ni ljudi. Pogoji dela so strašni.«
Več v reviji Jana, št. 23, 7. 6. 2022
