5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

lara-jankovič Odkrito.si

Lara Jankovič - Čutila sem duhove mrtvih

kobe navijaci Ekipa24.si

Ko je legenda Barcelone kamen spotike na Japonskem...

Zgodbe

Poskušamo biti drugačni

Kaj bi tajila, imeli so me že tam, kjer na njihovi spletni strani piše, »Pomelajevo je tam, ker se zbudijo tvoje roke«. Všeč mi je bila njihova zgodba. Všeč so mi njihovi cekarji iz koruznega ličja in košare, pisane, ker so narejene iz vrbovih šib, ki so odrezane v različnih letnih časih in so zato različnih barv in odtenkov. Pa smo šli v prekmursko Malo Polano pogledat, zakaj je zadruga Pomelaj tako posebna. Roke so bile čisto preč od pričakovanja.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

In všeč mi je, da so si zadrugo Pomelaj, jasno, izmislile ženske. »V Prekmurju je veliko žensk, predvsem zaradi propada tovarne Mura, ostalo brez službe, pa so se spomnile in skupaj z različnimi institucijami zasnovale Učno delavnico, v katero bi se vključevale ranljive skupine, ker so si invalidne ali starejše na trgu težko našle zaposlitev. Sčasoma je nastala zadruga, ki od leta 2009 deluje kot zaposlitveni center,« pripoveduje direktor zadruge Niko Jandl. Dvajset let je od prvih začetkov. In vsako od teh let je bilo trda borba za obstanek. A so še vedno tukaj. Nasmejani in polni optimizma.

Z vztrajnostjo se da. Pomelaj je v lokalni govorici tisti, ki nese zrnje v mlin, ga mlinarju pomaga zmleti, domov pa prinese moko. Pride z žitom, odide z moko. »Pomelaj je ta, ki zna priti do kruha z lastnimi rokami,« piše na njihovi spletni strani. Uradno so zadruga za razvoj podeželja (ZRP), njihova naloga je odkrivati potenciale v ljudeh – tam, kjer jih drugi ne najdejo, pa ohranjati naravno in kulturno dediščino, iskati priložnosti za razvoj podjetništva in turizma. So že imeli, pripoveduje strokovna vodja zadruge Dragica Horvat, človeka, prepričanega, da ne bo šlo – pa je šlo. »Ne gre z danes na jutri, z vztrajnostjo se pa da,« pravi. »Tu človek usvoji čisto osnovne stvari, potem je treba pa vaditi. Tu ne gre za usposabljanje eno ali dve uri na dan, potrebnih je po šest ur, vsaj pol leta.« Gospa Dragica je zraven že čisto od začetka in se spominja prve skupine žensk, ki je prišla v zadrugo na usposabljanje. Niso bile navdušene, pripoveduje, ampak v času hude brezposelnosti jim je ministrstvo omogočilo dve leti delovne dobe za javna dela, pa so pristale ... in na koncu ugotovile, da jim je pravzaprav všeč. Tista, ki se je najbolj upirala, je postala mentorica in zadnjih deset let delovne dobe preživela pri njih. Mimogrede, plesti košare se ne naučiš v enem dnevu, so mi pojasnili (moje roke so bile vidno razočarane), imajo pa kup delavnic, kjer te naučijo osnov tega in onega – šolske otroke, ti večkrat gostujejo pri njih, naučijo peči žemljice, posaditi vrt, splesti kaj preprostega ali narediti figurico iz ličja ... »V bistvu se vračamo k tradiciji, opolnomočimo učence, da bi laže preživeli, se znašli, vedeli, kaj lahko sami postorijo,« pojasni direktor. Odrasle učijo delati izdelke iz vrbovih šib in ličja. Menda se kar hitro pokaže, kdo je rojen pletar – ampak nihče to ne postane po enodnevnem tečaju.

Je šla tod mimo kakšna jurka? Dvanajst jih je, šest invalidov, trije na usposabljanju in trije mentorji. Sedemdeset odstotkov njihove neto plače prispeva država, za malico, vožnjo, regres in materialne stroške pa morajo sami zaslužiti na trgu. Regres za deset ljudi, ki bo višji od minimalnega, znese krepko več kot 12.000 evrov. »Dvanajst tisoč evrov je veliko cekarjev,« vzdihne direktor, ki išče nove priložnosti na trgu. Tisto, česar ni, mi ponudimo, je njihova poslovna filozofija. Njihovi izdelki so zanimivi, »ker so to stvari, ki jih ne dobiš drugod,« pravijo. Ker kje vam pa še ponudijo marmelado iz rdeče pese? Ali iz jurke? Kakšna eksotična zverina je jurka, vprašam prepadeno. Grozdje, pojasnijo. Mimogrede, v marmeladah ne uporabljajo želirnih sredstev, se pohvalijo – gostijo jih samo z jabolki. In kje boste še našli jaslice v makovi glavici? Ne sprašujte, kako so jih spravili noter, ampak tam so, cela družinica v posušeni glavici maka. Vse skupaj je tako majčkeno, da niti dlani ne napolni. 

Več v Jani št, 24, 14.6.2022