Peter je Tomaževo ponudbo sprejel in nedavno so se člani družine Čeferin podali v Leskovico na odkritje spominske plošče. Slovesnosti so se udeležili vsi vaščani Leskovice in drugi gostje, pozdravila pa sta jih župan Milan Čadež in župnik Marjan Lampret. Župan je vesel, da je bila Poljanska dolina v navdih številnim umetnikom. Tudi Luka Čeferin je dal v 19. stoletju pečat podobarjem v Poljanski dolini in s tem ime tamkajšnjih vasi ponesel v svet.
Medtem ko so v tujini ponosni na svoje dinastije, mogočne družine, korenine in imajo dodobra raziskana svoja družinska drevesa, se v Sloveniji temu bolj posvečamo šele zadnja desetletja. Prav razburljivo se je podati v raziskovanje, kdo smo, od kod prihajamo, kateri so bili naši predniki, kje vse so hodili, kaj so počeli. Petru Čeferinu se je v 84 letih, od katerih jih je več kot 60 preživel kot odvetnik (mimogrede, še vedno vsak dan hodi v svojo pisarno v Grosupljem), nabralo neskončno anekdot, zabavnih zgodb in dragocenih spominov, ki jih je dobil od svojih staršev, pa tudi drugih sorodnikov. Poleg že prej omenjenega portreta, ki ga je dobil pred 30 leti in ga dal restavrirati, ter biografije Nespodobni odvetnik, ki mu jo je kot darilo ob 80. rojstnem dnevu pri pisatelju Tadeju Golobu naročil sin Aleksander, je nedavno izšla še ena knjiga, o Luki Čeferinu. V njej sta popisana razburljivo življenje in umetnost Petrovega prapradeda Luke, ki je v časih, ko se ni potovalo tako kot danes, ko mnogi ljudje niso nikoli v življenju zapustili svoje vasi, šel v uk celo na Dunaj, na tamkajšnjo Akademijo upodabljajočih umetnosti, ter s svojimi deli opremljal cerkve po vsej Sloveniji, ali kot piše v Biografskem leksikonu, »na Kranjskem, Notranjskem, Goriškem, Tržaškem, Kočevskem in v Istri«. Čeferinovi so namreč naprosili umetnostno zgodovinarko mag. Simono Kermavnar, da je obiskala številne cerkve, v katerih so dela Luke Čeferina, in napisala knjigo z naslovom Luka Čeferin, slikar, kipar, podobar. V njej je popisala umetnikovo življenjsko pot in obširen ustvarjalni opus, ki obsega 40 križevih potov, 23 oltarjev, 70 oltarnih slik in druge umetnine.
Z Lukovim prapravnukom Petrom ter njegovimi otroki Rokom, Aleksandrom in Petro smo se v Leskovici pogovarjali o preteklosti in sedanjosti, umetnosti, pravu ter arhitekturi.
»Menda smo Čeferini prišli iz Furlanije in se ustalili na različnih koncih, pod Blegošem, v Postojni, pozneje v Ljubljani ... Poleg umetnosti pa ljubezen do prava sega kar nekaj generacij nazaj. Pravnika sta bila moj dedek, oče, na katerega imam nepozabne spomine, saj je bil edini človek, kar jih poznam, ki o nobenem človeku ni rekel žal besede, kar se mi zdi res izjemno,« je za začetek povedal Peter. V nasprotju s svojim očetom Emilom je marsikaj ušpičil, že kot otrok je bil precej problematičen, šola mu ni dišala. Rinil je v težave, komaj končal osnovno šolo in gimnazijo, še v četrtem letniku študija prava je imel opravljen le en izpit, a veliko praktičnih »izkušenj«, ki si jih je nabral na zabavah in popivanjih po Ljubljani ter še mnogo dlje. Vendar mu je nekako uspelo diplomirati, priti do različnih služb, opraviti vojaščino in se ob tem še nepopisno zabavati. Ponosno prizna, da je bil od nekdaj bonvivan, da ceni zabavo, humor, iznajdljivost, iskrivost, lepe ženske. Kljub vsemu pa je še magistriral in tudi doktoriral. Družil se je z marsikatero, a povsem ga je očarala Kraševka Ana Jelen, ki jo je spoznal v študentskem naselju v Rožni dolini. Tri mesece po tistem, ko jo je prvič videl, sta se poročila.
Družinski ambasador. »Ko se je rodil prvi otrok, sin Rok, sem se zresnil. Ana, sicer učiteljica in ravnateljica, namreč ni vzgojila samo najinih treh otrok, temveč tudi mene. Bila je zelo čvrsta osebnost. Stroga do sebe in okolice. Bila je dosledna, stroga in poštena. Z otroki sva se ukvarjala oba. In pri tem je bila ona palica, jaz pa korenček. Jaz si otrokom nisem upal zelo prigovarjati, da jih ne bi razjezil. Ampak mislim, da jim ni škodovalo, če sem bil malo premehak. Kadar jih je mati kaznovala, sem jih jaz tolažil. Ko so odraščali, sem cele noči čakal, da bom zaslišal avto in bodo srečno prišli domov z veselice, žena pa je medtem spala kot top,« se je spominjal Peter. Trudil se je, da se nobeden od otrok ne bi počutil zapostavljenega, vedno je največjo pozornost namenjal tistemu, ki je zbolel ali kako drugače zašel v težave. »Med nami ni nikoli prišlo do kakšnega hujšega prepira ali celo razdora, celo v tistih občutljivih, najstniških letih ne,« je ponosen. Z vselitvijo v hišo v Grosupljem, ki sta jo zgradila z Ano in v kateri je bila dolga leta tudi njegova odvetniška pisarna, je začel pisati dnevnik z naslovom Kronika hiše Čeferin. V njem je beležil vse, kar se jim je dogajalo. A glavna zasluga, da so otroci tako uspešni, gre prav Ani, je prepričan. Bila sta zelo povezana in mu je bilo zelo hudo, ko je leta 2002 umrla za rakom. Otroci in pa delo so mu pomagali, da se je pobral. »Po ženini smrti sem bil eno leto sam, v veliki prazni hiši. Nato je prišel pome Aleksander, me peljal v fitnes, last prijateljice Sonje Poljanšek Škrabec. Odtlej že 18 let trikrat na teden obiskujem fitnes in delam z istim osebnim trenerjem, Simonom Škodo. Nato sem se odločil, da grem v 'lajf'. Našel sem se s sedanjo partnerko Rijo Čič, ki je stevardesa, saj so me stevardese že od nekdaj navduševale. Skupaj sva že 18 let, čeprav imava vsak svojo hišo. Pri svoji ima Rija čudovit zelenjavni in sadni vrt, k meni pa pride vsak drugi dan in za vikend. Tako se drug drugega vedno znova razveseliva. Skupaj hodiva v fitnes, na kulturne dogodke, potovanja, dopuste,« je zadovoljno našteval.
Več v reviji Jana, št. 24, 14. 6. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (4)
