Kaj pa če ne? Visoka starost ne ščiti pred posilstvom – precejšen šok je konec maja povzročila novica, da je prebivalec nekega slovenskega DSO posilil žensko, sostanovalko v domu, potem je hotel pa še drugo, a so ga zasačili in mu to preprečili. Dejstva, kolikor jih zaradi »interesa preiskave« in »zaščite žrtev« poznamo, so skopa: v DSO so poklicali policijo, ta je začela preiskavo, a možakarja ni aretirala, v domu so si pa potem belili glavo, kaj z njim in predvsem KAM z njim – pa so mu izrekli ne enega, temveč kar dva opomina, enega ustnega in potem še enega pisnega: tu imaš, ti nepridiprav! Oh, in našli so rešitev »za takojšnjo premestitev znotraj doma«. Rešitev zunaj doma, na primer to, da bi ga preprosto odslovili, niso iskali, češ da možakar nima kam in imajo torej zvezane roke.
Slabe in slabše možnosti. In se je dvignil vihar ogorčenja, najprej zaradi brutalnega dejanja, potem pa zaradi njegovih skrajno milih posledic. Gotovo se da narediti kaj več kot storilcu izrekati opomine? Kako bodo preprečili, da pod njihovo streho dejanja ne bo ponavljal, kadarkoli ga bo spet zasrbelo? Mu bo ves čas nekdo stal za ritjo? Toda le kako, če je v domovih že tako premalo osebja? Je šlo morda za tehtanje dveh slabih možnosti: če bo ostal v domu, lahko pazimo nanj, če ga postavimo pred vrata, kdo ve, koliko žensk mu bo padlo v kremplje? Je bolje tvegati varnost omejenega števila žensk v domu kot neomejenega števila zunaj njega? O ukrepih, ki so vodstvu DSO na voljo, pišemo v okvirju. Dilemo bi lahko zelo učinkovito rešila policija z aretacijo, če bi ga zaradi očitne ponovitvene nevarnosti priprli do konca sojenja. Da je storilec on, ni nobenega dvoma. Zakaj ga torej policisti niso odpeljali že 23. maja, ko so dobili prijavo? No, to se da preveriti – in smo jih vprašali. Bili so, kot vedno, zelo korektni in so pohiteli z odgovorom, samo povedali niso nič: »Po zaključeni preiskavi osumljenemu sledi kazenska ovadba. Zaradi zaščite žrtve bolj podrobno na vprašanja ne moremo odgovarjati.« Kar je porodilo samo še novo vprašanje: kako bi lahko razlaga, zakaj storilec ni pod ključem, ogrozila žrtev?
Dvakratne žrtve. Spraševali smo se tudi, ali gre morda za demenco pri enem ali več vpletenih? Morda je napadal ženske, ker so popustile vse inhibicije, kar se pri demenci lahko zgodi, je morda prva žrtev predolgo molčala zaradi težav s spominom? Poznam primer, ko je bila žrtev nasilja (ne spolnega) v DSO oseba z demenco, a se ni spominjala ne napada ne napadalca. Da se za zaprtimi vrati njene sobe nekaj dogaja, se je dalo ugotoviti samo po modricah. Šele njena hči je ugotovila, da jo tepe sostanovalka (potem ko je nekoč udarila tudi njo). In takrat je osebje priznalo, eeee, tudi mi smo nekaj slutili. Opozarjali so tudi vodstvo, so zatrdili, pa jim ni nihče prisluhnil. Naj sostanovalko takoj preselijo, je zahtevala zgrožena hči žrtve. TA-KOJ ali še prej. To pa ne gre, so odgovarjali – in so preselili žrtev. Popadljiva stanovalka, tudi oseba z demenco, je pa v dvoposteljni sobi bržkone kmalu dobila novo sostanovalko. In jo verjetno tudi tepla? Toda po neuradnih, a zanesljivih informacijah tokrat ni šlo za demenco: storilec ni kandidat za geriatrično psihiatrijo in žrtvi se zdaj najbolj od vsega bojita tega, da bi ljudje izvedeli, kdo sta. In sta tako dvakrat žrtvi, enkrat zaradi nasilja in drugič zaradi strahu pred stigmatizacijo.
O, ne, ni še konec! Križev pot obeh žensk pa še ni končan – kajti ostaja strah. Še posebej ker je storilec še vedno pod isto streho. In zelo verjetno ni strah le njiju, temveč še druge ženske v tem domu, pa tudi osebje. Nasilje v domovih starostnikov – tako uporabnikov nad drugimi uporabniki, uporabnikov nad osebjem ali osebja nad uporabniki – je umazana skrivnost, prepovedana tema. Na samem vam bodo negovalke kdaj zašepetale, kaj vse morajo prenašati, naglas pa ne spregovori nihče. O nasilju, kakršnikoli obliki nasilja, ki ga pri delu opazijo, se ne smejo pogovarjati s svojci žrtev, še manj z mediji. Srebrna nit medtem opozarja, da v zgodbi manjka še nekaj bistvenega: pomoč in podpora žrtvam. Tudi pomoč psihologa, če se izkaže za potrebno, magari s pomočjo mobilne psihološke enote.
»Omenjeni dogodek najbrž v Sloveniji ni bil edini, a je v zadnjem času edini (po našem vedenju) prišel v javnost,« je Srebrna nit napisala v posebni izjavi.
»Zaradi možnosti pometanja pod preprogo tako hudih in vsega obsojanja vrednih dogodkov je prav, da se o tem piše tudi v medijih, saj se s tem javnost ozavešča, da se spolno nasilje dogaja tudi starejšim in tudi v domovih starejših. In da je enako kot pri vseh drugih starostnih skupinah žensk (ali moških) nesprejemljivo tudi pri starejših ljudeh.«
Petnajstega junija, malo po tistem, ko se je razvedelo za posilstvo v DSO, je bil mednarodni dan boja proti nasilju nad starejšimi.
Več v Jani št. 25, 21.6.2022
