otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

politikin-zabavnik Odkrito.si

ČIGAVA JE RUSKA RULETA?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Zgodbe

Nemirni duh, pestro življenje

Metka in Tomaž Zver sta v Kobdilju na Krasu kupila domačijo, ki jo zdaj že eno leto uspešno prenavljata. Čeprav sta si že pred tem ustvarila idilično domovanje, saj sta nedaleč od Ljubljane prebivala v čudoviti hiši sredi gozda, ki sta si jo, kot pravita, zgradila tako, da jima je bila pisana na dušo, sta se po šestih letih odločila, da se bosta lotila novih izzivov. Medtem ko sta z džipom potovala v Mongolijo, sta na veliko tuhtala in prišla do dokončne odločitve: da, preselila se bova na Kras! Danes živita svoje sanje. A le zato, ker sta si upala. Ko stojiš na življenjskem razpotju, se moraš pogumno odločiti, nas uči njuna življenjska zgodba.

Prelep dan v Kobdilju z obilico sonca. Ko se odprejo vrata velikega borjača in se pred človekom odpre pogled na vrsto objektov – ki so jih po dobri kmečki logiki gospodarji in kraški mojstri v krogu razporedili okoli dvorišča, ki ga na sredini krasi vodnjak – ostane obiskovalec brez besed. Metka in Tomaž, že eno leto lastnika in gospodarja, se ponosno smehljata, kajti samo onadva vesta, koliko žuljev sta vložila, da sta iz domačije, ki jo je prerasla dva metra visoka robida, naredila to, kar je danes, in nakazala obrise tistega, kar bo postala že v kratkem – turistična domačija z bazenom.

»Vse je bilo videti kot grad, v katerem je spala Trnuljčica,« se smeji Metka. Spominja se, kako sta se pred tremi leti, ko sta kolesarila po Krasu, ustavila točno pred vrati tega borjača, da bi si malce odpočila in napila vode … »Oh, ko bi nekega dne imela takšno domačijo!!!« je takrat zavzdihnila Metka, ne da bi slutila, da bo nekega dne zagledala oglas, v katerem so prav to domačijo ponujali v prodajo. Tomaž ni vzdihoval, saj še v sanjah ni pomislil, da bi se kdaj izselil iz svoje sanjske hiše v gozdu na Osredkah – kakšnih petnajst kilometrov od središča Ljubljane. A začnimo od začetka.

Spremembe, ki v žile poženejo kisik. Metka je polna ustvarjalnega nemira. Na gimnaziji je osvojila širši pogled na svet, študij umetnostne zgodovine ji je podaril sposobnost opaziti in občudovati lepoto in umetnost, 20-letna kariera v knjigotrštvu pa jo je obogatila z obilico izkušenj v marketingu. Pri štiridesetih je nenadoma začutila, da si želi ustvarjati z lastnimi rokami, da potrebuje nove strasti in izzive. A za takšen korak je potreben pogum. Vse, s čimer se je do takrat ukvarjala, je morala izpustiti in se posvetiti učenju. Odločila se je, da si bo izpolnila davno željo po ustvarjanju stvari iz lesa – lepih in uporabnih predmetov. In to ženska, ki je bila popoln laik, ki ni ničesar vedela o delu z dletom, kaj šele na velikih stružnicah in strojih, kakršne ima danes v svoji veliki delavnici na domačiji. Tomaž je hitro ugotovil, da se njegova žena za nobeno ceno ne bo odrekla sanjam in ni druge možnosti, kot da se pozanimata, koliko stanejo žage, brusilni stroji … Pomagal ji je postaviti delavnico. Ni se posebej šolala, pomagala si je z navodili proizvajalcev, filmi na YouTubu, forumi … Metka je vsrkavala znanje in ustvarjala na krilih adrenalina. Neizmerno je bila ponosna na prvo skledo, narejeno na stružnici. Tomaž jo je podpiral. In razumel.

Dolga leta je delal v podjetju, kjer se je ukvarjal z avtomatizacijo proizvodnih procesov, robotizacijo v velikih sistemih in tudi on si je v nekem trenutku zastavil vprašanje: »Bom to počel vse življenje? Ali pa je morda čas, da naredim kaj več?« Zakonca Zver sta iz podobnega testa, tudi on si je izpolnil željo po ukvarjanju z obnovljivimi viri energije. Njegove možgane so že dolgo zaposlovale energije sonca, vetra in vode. Pri štiridesetih je ustvaril svoje podjetje, ki še vedno deluje. Metka je ponosna, da je zanj izbrala ime – Kisik, rešitve za trajnostni razvoj, d. o. o.. Za svojega pa 02 – unikatni leseni izdelki.

Vse od takrat se Tomaž ukvarja z velikimi projekti, kot so povezovanje obnovljivih virov energije z zadružništvom. »Izredno me veseli delo v manjšem okolju, kjer povežemo območne porabnike elektrike, ki ustanovijo zadrugo, in ta nato izpelje naložbo. Uporabljajo območne vire, posledično se zniža cena elektrike, ogrevanja … Svež primer je Zeleni hrast v Hrastniku, kjer smo zadrugo ustanovili z občino. Na šolo bodo namestili sončno elektrarno, s tem pa se bo cena elektrike znižala za vse prebivalce v tem blokovskem naselju. Znan je tudi projekt Sončna zadruga. Zdaj ustvarjamo že šestega tovrstnega, v katerih odjemalcem po nižjih cenah zagotavljamo toploto iz lesne biomase, ki je proizvod tega kraja. Zamenjamo praviloma fosilna goriva.« Metka in Tomaž sta prepričana, da ju je intuicija odpeljala v pravo smer. In zato sta ji zaupala tudi takrat, ko sta obstala in se zamislila na tistem drugem razpotju – na Krasu.

Naključja peljejo na pravo pot. Čudovita hiša na Osredkah je bila zgrajena za vse življenje. »Tukaj bova in konec, sem mislil. Potem pa pride Metka z vprašanjem: 'Kaj meniš, če bi se preselila v Štanjel? Pa še trgovinico bi imela … In tam je sredozemsko podnebje',« v smehu pripoveduje Tomaž. Kakšna hudičeva moč je v tej ženski, vprašam. Ona se je odločila, on pa ni rekel NE. Vse v prej omenjeni hiši je bilo narejeno po meri. Bili so sprehodi z družino, potepanja po gozdu s kužkom, kolesarjenja, bazenček, delavnica, razgledi s teras … Prelepo. Pa tudi dolga potovanja z džipom po divjih in daljnih krajih.

»Razumska razlaga vsega tega je, da sem ves čas po malem razmišljala, da bi bilo dobro imeti hišo, ki bi jo oddajala v času, ko potujeva po svetu. Še vedno imava načrt, da tri do štiri mesece potujeva, in ta čas bi lahko hišo oddajala. Hiša na Osredkah pa ni bila idealna za oddajanje. Začela sem razmišljati, za kateri kraj bi se bilo pametno odločiti. Ne Piran in ne Portorož … kaj pa Štanjel? To mestece je bilo od nekdaj v mojem srcu, tam sva se poročila, in tako je postalo edina možnost. 'Tomaž, greva v Štanjel,' sem mu rekla in bila prepričana, da me bo zavrnil. Pa ni rekel ne. 'Poglej, ali se kaj prodaja,' je odgovoril.«

Takoj si je začela ogledovati oglase in srce ji je poskočilo od veselja, ko je zagledala hišo, ki se ji je zdela vrhunska. In od tega trenutka se je začela prava serija naključij. »Poznate tisti občutek, ko čutite, da ste na pravi poti, ko se začnejo stvari dopolnjevati?« Prijateljica Mojca jo je nekaj dni pozneje prosila, naj jo zapelje v Štanjel, kjer naj bi imela degustacijo vin. Mojca je bila namreč trenutno brez avta. Vse bo trajalo kakšne tri ure, ji je dejala. »V redu, takrat bom jaz na hitro kupila hišo v Štanjelu,« sem ji odgovorila, ona pa me je začudeno gledala. Izkazalo se je, da je lastnik, ki je prodajal hišo v Štanjelu, tudi Mojci že prodal hišo na drugem koncu; podedoval jo je od drugega dedka.

Naslednji teden si je nepremičnino, ki jo je bilo treba temeljito obnoviti, ogledal še Tomaž. In je prikimal. »In takrat sem jaz začudeno gledala,« se smeji Metka. »In sva jo kupila z mislijo, da bi tam živela in imela trgovinico. Jasno je bilo, da sredi mesteca ne bi mogla imeti delavnice – zaradi ropota pa tudi sicer takšna dejavnost ne spada v to okolje. Začela sva iskati še dodatno manjšo hišo v okolici, v kateri bi imela delavnico in dva manjša apartmaja, ki bi ju oddajala.« Toliko bi že zmogla s prodajo najine hiše, sta si rekla. In nato sta iskala, čas je mineval in počasi je bilo treba zapustiti hišo v Osredkah.

Kobdilj ju je poklical. »In potem med oglasi zagledam tole domačijo v Kobdilju in rečem: 'Tomaž, tega ne greva gledat.' Ker sem vedela, da je to tisto iz mojih sanj, ampak daleč prevelik zalogaj za naju. In še naprej sva iskala, neuspešno …« Potem je Metka videla razpis za razvoj podeželja in predlagala, da bi si pomagala z evropskimi sredstvi. »Torej jo greva pogledat, Tomaž?« In tu se vračamo na začetek te zgodbe, ko Metka stoji pred dvoriščnimi vrati in vzdihuje: »Oh, ko bi jaz enkrat imela takšno domačijo!!!«

Vse sta sama očistila. Dvorišče v glavnem Tomaž, ona pa celo hišo. »Seveda pomagata tudi najina odrasla sinova Erazem in Kajetan. Prenesla sta na kupe kamnov in blata, si sposodila bager in z njim prekopala dvorišče … Odločitev, da se seliva na Kras, sta takoj podprla in vse to na novo povezuje našo družino.« O utrujenosti ne govorita veliko, saj ju nosi adrenalin. Metka pravi: »Včasih se telo preprosto ustavi. Takrat ne tarnaš, ampak preklopiš na kaj drugega – delo z računalnikom, v delavnici …« Tomaž pa jo dopolni: »Ne vem, če je bil en sam dan, da sva bila pri miru, razen če je zelo deževalo. Vleče te delo. Lepo je, ker si nekaj zamisliš za tisti dan, in ko to narediš, si utrujen, ampak tudi resnično zadovoljen.«

Življenje kot robinzonske počitnice. Kako sta se privadila na spremembo? »Zdelo se mi je, kot da sem prišla na robinzonske počitnice. Res nama je bilo super, čeprav sva živela v kuhinji, edinem prostoru, v katerem je bil štedilnik, in je deževalo vse do konca maja. Hladno! A to je bila zgolj koristna preizkušnja,« se smeji Metka. Pravita, da je bilo v resnici zelo romantično. Potem je prišlo poletje, naredila sta spalnico, kuhala in jedla zunaj … V garsonjero, najmanjši objekt na domačiji, sta se vselila novembra. V skednju sta naredila Metkino delavnico, ker je bilo treba preseliti stroje. Na podstrešju je razstavno-prodajni prostor za izdelke. V nekdanjem hlevu in v veliki hiši bodo apartmaji …

Metki pa se zdi najpomembnejše, da sta celinsko podnebje zamenjala za sredozemsko. »Čeprav smo oddaljeni samo 90 kilometrov, je tukaj zrak suh in novembra in decembra je sijalo sonce. Zunaj je bila čudovita svetloba in midva sva bila ves čas na prostem, ko je Ljubljano prekrivala megla. Celo decembra smo imeli zunaj žar in jedli na sončku.«

Zdaj bo treba končati tudi prenovo hiše v Štanjelu. Rada bi si ustvarila pravi dom, v Kobdilju bi najraje večjim skupinam oddajala kar celo domačijo. A ko bosta končala gradbena dela v Štanjelu, bosta že izčrpala svoj kapital. Ju skrbi, kako jima bo to uspelo? Na ministrstvu za kmetijstvo sta se prijavila na razpis za evropska sredstva za razvoj podeželja. Čakata odgovor. In če ne bo pozitiven? Se bosta znova prijavila.

Revija Jana št. 2919. 7. 2022