Zgodbe

Nekateri zdaj vedo, kako je v peklu

Marija Šelek
25. 7. 2022, 22.14
Deli članek:

O največjem požaru v Sloveniji se ne spodobi pisati, če se najprej ne poklonimo največjemu zakladu države – našim prostovoljnim gasilcem. Upam, da se vsi zavedamo, kaj imamo. Žal pa ob taki ognjeni stihiji niti požrtvovalnost gasilcev ni dovolj. Če najbolj izkušeni med njimi povedo, da kaj takega še niso doživeli, in če se jim pridružuje tudi vsega hudega vajeni poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan, smo priča katastrofi. Suša, ogenj in veter so grozljiva kombinacija in ni sile, ki bi to zaustavila.

profimedia
Še dolgo poletje je pred nami, sezona požarov se konča 25. avgusta

Ko tole berete, je morda požar na Krasu naposled ukročen. Za tako obsežne požare ni nič posebnega, da gašenje traja deset dni. Tudi leta 2003, ko je zgorelo dobrih tisoč hektarjev površin na širšem območju Sel na Krasu, so potrebovali toliko. Nekateri se bojijo, da bi tokratni požar lahko vztrajal tedne – vse dokler ne bo obilnejšega dežja. V resnici potrebuje kraška zemlja teden dni padavin.

Kurja polt, pa tudi solze oblijejo človeka, ki spremlja gasilce iz vse države, ko se v konvojih peljejo na pomoč. Mnogi so še zelo mladi, mnogi imajo zgolj skromno plačo, mnogi imajo posojila, majhne in malo večje otroke, nekateri vnuke – to so naši sosedje, družinski člani, prijatelji, tisti naši »mali« ljudje. Mnogi so stopili na zahteven kraški teren prvič in prvič doživeli takšno silo ognja. Kot so sporočili gasilci PGD Dolnji Logatec, se veter na Krasu tako hitro obrne in spremeni moč, da se jim je ogenj nenadoma približal mnogo bolj, kot naj bi se (praviloma) v določenem časovnem intervalu. Tudi drugi gasilci se oglašajo na družbenih omrežjih in pravijo, da si niso mogli predstavljati, da bodo prišli v tak ogenj. »Najprej smo varovali vodostaj, nato pa so nam bile štete sekunde, da smo se obvarovali,« je zapisal Matic Knap iz Slovenj Gradca.

Potrebujemo močnejše helikopterje. Na italijanski strani je po nekaterih podatkih gasilo 150 gasilcev, pri nas pa skoraj tisoč, in kot nam je povedal Boris Budal, vodja preventive in namestnik poveljnika Zavoda za gasilno in reševalno službo Sežana, jih Italijani toliko kot mi nimajo od kod poklicati. Zanašajo se predvsem na svoje zračne sile, pri nas pa je ravno nasprotno. Tokrat je pomanjkanje zračnih sil za nas slabost, kljub temu da so gasilci na tleh neprecenljivi in da se je treba zavedati: »Dokler ne stopi gasilski škorenj na zemljo, požar ne bo pogašen.« Tako je Budal za našo revijo dejal že pred leti.

A nujno bo treba poskrbeti, da bo tudi Slovenija imela svojo zračno silo za gašenje. »To bi moralo biti urejeno že včeraj in na to opozarjamo že dvajset let. Ampak za nas ne pride v poštev letalo kanadair, temveč zmogljivejši namenski helikopterji, ki lahko peljejo 3.000 litrov in več vode. Ti, ki nam pomagajo danes, zajamejo le 800 litrov. Potrebovali bi štiri takšne helikopterje in morda kakšno manjše letalo, ki je bistveno cenejše od kanadaira. Vzdrževanje tega je namreč predrago in lahko ga uporabiš res samo za gašenje.«

Gori prav vse. Budal je tako prostovoljni kot poklicni gasilec in v 40 letih, odkar je prvič gasil, še ni doživel česa takšnega, kot se zdaj dogaja na Krasu. »Pa niti nimam v mislih razsežnosti požara, čeprav vemo, da je doslej zgorelo največ površine v zgodovini države, temveč govorim o tem, kako je vse presušeno in kako gori vse – od iglavcev do listavcev … Tudi hitrost vetra ni tako velika, le toliko, da »lepo« pelje ogenj naprej, sicer pa si tak požar ustvarja svoje vetrove. Lokalni veter, maestral ali ponoči burin in severovzhodnik ogenj dvigne in mu daje moč, ampak požar si ustvari svoj vzgon ter gre svojo pot.«
Če je vse tako presušeno in so preskoki ognja tudi po več sto metrov, bi sploh pomagalo, če naša krajina ne bi bila tako zaraščena in bi vasi obdajalo več obdelovalnih površin? »Bi pomagalo. Nekatere vasi so tako rekoč obdane z gozdom. Seveda je lepo imeti hlad sence, ampak ob takem požaru je to velika težava. Ali bo neka vas ogrožena ali ne, je lahko vprašanje tudi ene generacije – ne moremo reči, da bo tako hudo vsako leto. Požar preskakuje, ker prenaša naprej toliko neizgorelih delcev. Listavci in grmovje (npr. ruj) so tako presušeni, da potujejo in zgorevajo – takih listov je ogromno in nekaj jih zgori v zraku, nekaj pa jih pade in širi požar daleč. Narava je neverjetno presušena, ocenjujem, da gotovo bolj kot leta 2003, ko smo imeli izredno sušno leto (in velik požar). Tisti, ki še vedno zanikajo podnebne spremembe, naj se zamislijo.«

V trenutku morajo bežati. Že res, da imamo več kot 45.000 operativnih gasilcev, ampak resnici na ljubo ne moremo pričakovati, da so vsi usposobljeni za tako zahtevne razmere. »Take ognjene stihije, ki smo ji priča, večina naših gasilcev še ni doživela. Včeraj (v sredo, op. a.) sem bil ves dan na lokaciji in fantje, tudi dekleta so bila zraven, nimajo besed za to, kar vidijo. To ni požar hiše, to je povsem druga zgodba, v trenutku se zgodi, da morajo bežati! Problem pa je, ker nimamo dovolj lokalnih gasilcev, ki bi gasilce od drugod usmerjali na terenu – dan ali dva še gre, nato pa domačih zmanjka, ker so izmučeni. Gasilci od drugod pa dnevno rotirajo.«
Budal je bil od nedelje do srede vsak dan v štabu požarišča in ve, kako ubijalsko je. Sodeloval je tudi pri tako imenovanem preventivnem požigu. Gre za nadzorovan požig, ki ga, na primer, izvajajo na 20- do 30-metrskem pasu ob neki prometnici, da se bližajoči se požar s takim nadzorovanim združi in »umre«.
Za takšen požig potrebujejo od 50 do 60 gasilcev in tudi za to je treba biti dobro izurjen. »Ko sem pristal na izvajanje te akcije, sem skušal zbrati najboljšo ekipo – pa še pred dejanjem smo potrebovali eno uro, da smo se uskladili, da smo trenirali, kako bo akcija stekla. Požgali smo polkilometrsko razdaljo, a ogenj je danes šel že naokoli, ubral drugo pot za širjenje. Tako da nismo uspeli ubraniti tistega, kar je bilo mišljeno,« je bil odkrit Budal.

Tako ne bo šlo več naprej. Največ gasilcev v svetu umre ravno v požarih v naravi. »Marsikdo se je prav te dni prepričal, kako zelo nevarno je gašenje takega požara – tudi tisti, ki niso bili neposredno na čelu požara. Po navadi gasilcev od drugod ne pošiljamo na najhujšo požarno linijo, saj so večinoma opremljeni z oblačili za gašenje v stavbah, zaradi česar si bolj neokreten, lahko pride tudi do toplotnega udara. To so težave, o katerih se bo treba pogovoriti – tako ne bo šlo več naprej. Gotovo pa nam manjka pomoč iz zraka – in to v prvem trenutku, ne potem, ko gori že 100 ali 200 hektarjev. Saj dobimo helikopter, ampak takoj bi jih potrebovali tri ali štiri, da zatremo ogenj in lahko gasilci na tleh nato opravijo svoje. Pomoč od drugod namreč pride z dnevom zamika.«

Več v revile  Jana, št. 30, 26. 7. 2022