»Matjaž je zelo duhovit in zaradi tega vse dosti lažje premagujemo,« pravi Marina, Avery pa: »Pri celotnem procesu sprejemanja je bil bolj stabilen oči, bolj pa je razumela mami. Mami je bolj čustvena, oči pa bolj trden.« Odlazkova sta svojemu otroku v veliko podporo in ga povsem sprejemata – je pa ta sprememba zanju šok, saj se jima je rodil sin, zdaj pa imata hčer. Od prve sekunde nista dvomila glede tega, da bosta otroka pri spremembi podprla, a, logično, tudi onadva potrebujeta čas, da se privadita na stvari, kot na primer na to, da morata otroka naslavljati z imenom, ki mu ga nista izbrala ob rojstvu, in da govorita zdaj o njem v drugem spolu. Zato tudi v članku uporabljamo moški spol in ime Nejc za otroška leta, za sedanji čas pa Avery in ženski spol.
Stran od starega imena
Avery, ki je ravno končala srednjo šolo in bo eno leto pavzirala, nato pa namerava študirati in se naučiti dela z roboti, si je ime izbrala sama. Starša nad izbiro nista bila navdušena. »Najraje bi videla, da bi bila Neja. Ljubkovalno jo kličem Nejči ali ljubi,« pravi Marina, a Avery pojasni, da kakršna koli različica prejšnjega imena sploh ni prišla v poštev: »Hočem se oddaljiti od prejšnjega imena, ki me spominja na vso grozo, ko sem živela življenje, ki ga nisem marala.«
»Čakali smo, da konča srednjo šolo. Avery je zdaj maturirala, zato smo spregovorili tudi javno,« doda mama Marina, menedžerka vseživljenjskega izobraževanja. »Malo brez zveze se mi je zdelo, da vsakemu posebej razlagam, kako je z Avery. Tega nismo skrivali, nismo pa niti obešali na veliki zvon. Z objavo smo želeli doseči čim več ljudi, da bi bilo konec ugibanj in vprašanj. In očitno je uspelo, saj je bila objava viralna,« pravi Matjaž, po poklicu organizator dela, ko v piceriji, ki je v bloku, kjer stanujejo, sedemo za mizo in začnemo pogovor. Čeprav so Trbovlje majhno mesto, s sosedi ni bilo težav, je bilo pa zato huje v srednji šoli, a ne zaradi sošolcev, saj se je med njimi razvil nekakšen bratski odnos. Večja težava so bili dijaki iz drugih razredov, ki pač niso razumeli, kaj pomeni, če se nekdo v telesu, s katerim se je rodil, ne počuti dobro.
Znakov nista opazila
»Odkar se spomnim, sem imela občutek, da sem bolj ženska,« pravi nežna in krhka dolgolasa Avery. Starša se ne spomnita, da bi Nejc od vrtca do srednje šole kazal znake, ki bi ju lahko prepoznala kot ženske. »Igral se je z vsemi igračami, tudi avtomobilčki. V vrtcu se je igral s fantki, je pa res imel vedno več prijateljic kot prijateljev,« povesta. Marina doda, da je morda ena redkih stvari, ki je izstopala, ta, da imata z možem oba rada šport, medtem ko njega šport ni zanimal, želel pa si je plesati; ampak gotovo tudi vi poznate kup fantov, ki niso ravno za žogo in tek.
Ljubeča starša nista opazila, da je Nejc ob koncu devetletke že zelo težko oblekel majico, če ni bila vsaj malo ženstvena. V srednji šoli so ga kot bolj feminilnega fanta, ki je že nosil dolge lase in si kdaj nalakiral nohte, dobro sprejeli. V razredu je vladal občutek bratstva, našel si je najboljšega prijatelja, z njim je bil povsem odkrit. Drugi so se znali zafrkavati, a oče pove, da Avery zaradi tega ni delala drame. »Zmerjanje je tudi sicer sestavni del srednješolskih odnosov. Avery so včasih zmerjali s pedrom, jaz pa sem ji svetovala, da nima smisla, da se zapleta z njimi,« pravi mama, ki je prav zaradi težav z ljudmi, ki imajo predsodke, želela, da bi Nejc s spremembo počakal do konca srednje šole.
Usodno nakupovanje
Odlazkova sta pred šestimi leti doživela velik šok, ko je 13-letni Nejc spregovoril o svoji skrivnosti. Odpravljali so se v Celje, Matjaž je skočil po opravkih, Nejc in Marina pa sta se vozila do trgovine z oblačili. Nejc se v moških oblačilih, ki jih je imel na sebi, ni počutil dobro, mama pa je opazila, da nekaj ni v redu. Rekla je, da bo ustavila avto, dokler ne pove, kaj ga muči. In tako je priznal, kaj oziroma kdo je. Mama je novico pozneje povedala očetu. Za oba je bil to velik šok, saj nista niti slutila kakšnih težav na tem področju.
Nejc je bil strašno zaželen otrok. Prej sta se zgodila dva spontana splava, tako da sta se do njegovega rojstva že zelo namučila. »Zato sva za tega otroka pripravljena narediti vse! Pri nobenem od naju ni bilo nikoli vprašanje sprejetja. Mene je v prvi vrsti skrbelo za njegovo življenje. Poudarjala sva, da bo moral dobiti trdo kožo, saj vemo, kakšna je družba, polna predsodkov … Druga stvar, ki me je plašila, so bili hormoni in njihovi stranski učinki. Celo k zdravniku sem šla, da mi je pojasnil, kaj je s tem. Pa seveda strah pred operacijo, ko je Avery povedala, da bo šla s spremembo do konca. Čeprav pravijo, da ni zahtevna, je to vseeno operacija in vemo, da lahko tudi pri najpreprostejših posegih pride do posledic,« pravi Marina, ki bi kot vse mame rada zaščitila otroka čisto pred vsem.
Matjaž težko razloži, kaj se mu je dogajalo v glavi, ko je izvedel za sinovo skrivnost, razen tega, da je imel čisto zmedo. »Marina je takoj začela razmišljati, kaj lahko naredimo. Jaz pa sem razmišljal, kako težko bo to življenje za Nejca oziroma Avery. Po vrnitvi z nakupovanja sem šel s prijateljem na pivo, mu povedal, kaj se je zgodilo, ko pa sem prišel nazaj domov, sem Nejca objel in rekel: Okej, gremo naprej. Je, kar je. Zmeda je popolna, ko to izveš, šok prav tako, polno nekih čustev se ti podi po glavi. To je velika stvar.«
Več v reviji Janašt. 30, 26. 7. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
