otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

politikin-zabavnik Odkrito.si

ČIGAVA JE RUSKA RULETA?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Zgodbe

Kap ni zadela Noora, temveč njegovo slovensko ženo

Slovenci smo do beguncev sočutni in polni razumevanja, kar pa očitno ne velja za državnoupravni sistem, ki jim postavlja skoraj nepremagljive ovire – pa naj gre za begunce iz Ukrajine, za katere se je zdelo, da so privilegirani (a očitno niso), ali za begunce iz drugih kriznih okolij. Zgodba našega sogovornika Noora iz Afganistana to potrjuje. Kje se zatika, kdo sabotira – tudi o tem se bomo morali pogovoriti.

Pasti obljubljene dežele. Ko je prišel v Slovenijo, je mislil, da je v obljubljeni deželi, tako je vsaj razumel prostovoljce, ki so sprejeli avtobus, ki je peljal v Nemčijo. Namesto da bi nadaljeval pot, je izstopil – v napačnem raju. »Od vsega začetka sem se srečeval z administrativnimi in zakonskimi ovirami, uradno in zakonito sprva ni bilo mogoče doseči tako rekoč ničesar. Spraševal sem se, ali ima ta dežela sploh dušo. Toda izven uradnih postopkov in uradnih ovir sem spoznaval veliko prijaznih in iskreno dobrih ljudi, ki so se trudili pomagati beguncem – poleg prostovoljcev nevladnih organizacij so bili med njimi nekateri zaposleni v Centru za tujce in pozneje v azilnem domu, tudi policisti ... Ne morem se dovolj zahvaliti vsem tem dobrim ljudem.« Tako pravi Noor, ki je prišel iz Afganistana in se je po šestih letih – s močjo teh organizacij, številnih posameznikov in njegove nadvse vztrajne Dragane – uspel prebiti skozi vse ovire in končno mirno zaživeti v Sloveniji.

Beg pred talibani. Noorov oče je bil vladni uslužbenec v Kabulu, ko je imel Afganistan še povsem drugačno vlado. V družini so otroci odraščali v sproščenem ozračju, saj je bil še zlasti oče zelo naprednih in svobodomiselnih pogledov. To je kazal tudi s svojo » hipijevsko« podobo. Prihod talibanov je seveda vse obrnil na glavo in vsa družina se je morala skrivati pred njihovim maščevanjem nad vsemi, ki so odstopali od njihovih pravil, še zlasti pa nad vladnimi uslužbenci. Noorova družina je bežala pred maščevanjem, neprestano so se selili, da so ušli »očem in ušesom« talibanskih ovaduhov. Otroci zato niso hodili v šolo, ampak sta jim znanje predajala starša. V že tako težkih razmerah so se nekateri (tudi Noor) začeli obračati od tradicionalnih pravil, vključno z dogovorjeno poroko, zato je bilo njegovo življenje še dodatno ogroženo. V tako napetem ozračju se je odločil za pot v Evropo, kamor naj bi pozneje pripeljal tudi svoje najdražje.

Iz ene kalvarije v drugo. Ilegalna pešpot v Evropo je bila peklenska. Nerad govori o tem obdobju, ko se je na poti srečeval s trupli, ustrahovanjem, ukradli so mu dokumente, telefon in ves denar; bil je lačen, premočen, ponižan, pogosto izigran. Ko mu je 2015 končno uspelo do Beograda, se je pridružil tistim, ki so želeli v Nemčijo. Cel konvoj avtobusov je peljal begunce njihovim sanjam naproti. Ustavili so se tudi v Sloveniji, tu so jim prostovoljci ponujali hrano in pijačo ter jim predstavili možnosti za bivanje pri nas. Končno sem v civiliziranem svetu, si je dejal. Na krilih svobode in sreče se je odločil, da ne bo nadaljeval poti v Nemčijo, ampak bo ostal v Sloveniji, ki jo je po predstavitvi dojel kot obljubljeno deželo. Poln upanja je izstopil z avtobusa, toda kmalu se je izkazalo, da je vstopil v novo kalvarijo.

Peljali so ga v Postojno, v Center za tujce, tam je vložil prošnjo za azil in – bil zavrnjen. Po treh mesecih je moral oditi iz centra, toda kam naj gre? Nikogar ni skrbelo, da se je znašel na cesti – sam, brez vsega, sredi tujega sveta. Povsem nemočen se je razjokal; in potem še velikokrat. K sreči so ga našli in mu pomagali prostovoljci iz Slovenske filantropije ter Društva Rog. Pristal je v Ljubljani, toda ker je bil dokumentov in pravic, tudi delati ni smel; so ga pa mnogi izkoristili za delo na črno in pustili brez plačila. Nanj in na njemu podobne so prežale celo kriminalne združbe. Razočaranja so se vrstila, obup se je stopnjeval, odšel je na policijsko postajo in povedal, da tega ne zdrži več. Poskusil bo drugje, v Italiji, si je rekel. Tudi tam se je javil na policijski postaji, toda po šestih mesecih življenja na cesti so ga karabinjerji obvestili, da ga vračajo nazaj v Slovenijo. Ponovno se je znašel v Centru za tujce v Postojni. Razmere in odnose v njem je že dobro poznal in razne naveze tudi, zato je slutil, da ga ne čaka nič dobrega. Pa vendarle je ponovno vložil prošnjo za azil in ponovno bil zavrnjen. In po preteku treh mesecev je bil zopet na cesti. Vedel je le, da lahko pokliče na pomoč prostovoljce, ki jih je že spoznal v Ljubljani, toda ni imel ne telefona, ne denarja in tudi nobenega dokumenta. »Zato sem s strahom vstopil v turistično agencijo in prosil, ali lahko telefoniram. Gospa je bila zelo prijazna, ponudila mi je vodo, se z menoj pogovorila in mi omogočila nekaj klicev. Dala mi je celo deset evrov za pot v Ljubljano in me odpeljala na avtobusno postajo. Kakšna razlika glede na odnos odgovornih v Centru za tujce!«

Novi začetek. In tako se je vrnil v Ljubljano – v Rog, toda v prestolnici, kjer so na begunce prežale kriminalne tolpe in jih skušale vključiti v svoje umazane posle, ni hotel ostati. Želel pa si je ostati v Sloveniji in tu pošteno živeti. Po srečnem naključju se mu je pokazala možnost, da gre v Novo mesto. Ob prijavi na policiji je imel tam teden dni časa, da si poišče bivališče, in ob pomoči dobrih ljudi mu je to tudi uspelo. Začasno je bil nastanjen v hostlu, tam je imel tudi zagotovljena dva obroka dnevno, kmalu pa je dobil najeto sobo. V njej si je lahko tudi kuhal, za živila pa je poskrbel RK. Želel je delati, se vključiti v okolje, zato je predlagal, da se z njim govorijo slovensko, ne pa angleško (tudi angleščino se je tekoče naučil v letu dni potovanja do Evrope). Spoznaval je vse več domačinov in dobil kar nekaj povabil za zaposlitev. Toda kot tujec brez papirjev pri nas ni mogel biti uradno zaposlen. Delal je priložnostno, veliko tudi brezplačno, in se redno javljal na policijski postaji.

Ljubezenska zgodba. Preko znanca je spoznal Dragano, srečala sta se, ko je kužka peljala na sprehod » Noora sem takoj začutila kot človeka z veliko začetnico. Kljub njegovi pretresljivi zgodbi je ostal optimist, imel je posluh za ljudi in živali, znal je poslušati, svetovati ... In izražal je hvaležnost vsem, ki so mu pomagali in ga dojemali kot človeka. Hvaležen je bil tudi za to, da je tu pa tam kaj zaslužil. Marsikdo bi ga zaposlil, toda brez urejenega statusa to ni bilo mogoče,« pripoveduje Dragana. Bila je že nekaj let ločena in sama s sinom. Prijateljstvo z Noorom je zraslo v ljubezen in tudi Tibor, Draganin sin, ga je zelo dobro sprejel. Noor se je izkazal za odličnega partnerja: ni mu bilo odveč kuhati, čistiti in pospravljati stanovanje, skrbeti za Tiborja, ki je prihajal v puberteto. Potrpežljivo se je z njim pogovarjal, ga prosil, naj bo obziren do mamice, naj se uči, kar bi mami največ pomenilo ...

Noor je kar nekajkrat vložil prošnjo za azil, pozneje za začasno zadrževanje v Sloveniji, in vse po vrsti so bile zavrnjene. To je bil tudi vzrok, da je bil vedno znova odpeljan – sam pravi zaprt – v Center za tujce v Postojno, od koder naj bi ga deportirali nazaj v Afganistan. Tudi leta 2019, ko sta z Dragano že živela skupaj, je bila njegova prošnja za začasno zadrževanje zavrnjena. Svet se jima je podrl, ko so 10. oktobra 2019 ponj prišli policisti, da ga zopet odpeljejo v Postojno. Ker je bila Dragana takrat v službi, so policisti, ki so ga že dobro poznali in so vedeli, kako srčen in prijazen človek je, Noora najprej peljali k njej, da sta se poslovila. Tekle so solze in tudi policistom se je trgalo srce, saj je Nooru grozilo, da ga bodo poslali nazaj v Afganistan, kjer bi ga čakala smrt.

Nepojasnjeno, nezakonito. Dragana pa se ni vdala, poklicala je na ogromno številk, da bi opozorila na Noorov položaj. Po nasvetu ljudi, ki jim je iskreno mar za begunce, je vložila prošnjo za postopek, ki se imenuje združitev z družino. Pravi, da nista imel kaj dosti upanja, toda veljalo je poizkusiti tudi to, zato je »precej težila« na upravni enoti in skoraj izsilila, da so njeno prošnjo končno sprejeli. Uvodni del tega postopka je preverjanje dejanske situacije oziroma odnosa. Noor je na vprašanja odgovarjal v Postojni, Dragana v Novem mestu. Ob branju zapisnika pa je njena svetovalka iz Društva Rog, ki jo je spremljala na zaslišanju, opazila, da je bilo še pred zaslišanjem na dokumentu zapisano, da je prošnja odbita! Sramota je bila obelodanjena in zato so to »napako« morali popraviti. Postopek je končno lahko stekel. To je bilo 11. novembra 2019 – mesec dni po tem, ko je bil Noor odpeljan v Postojno. Po zakonu naj bi bil z datumom začetka postopka za združitev družine »svoboden« in vrnjen v Novo mesto, toda iz nepojasnjenih razlogov so njegov odhod zavlačevali vse do 16. januarja 2020. Ko je bil končno izpuščen, je prvič dobil pozitiven odgovor na prošnjo za začasno zadrževanje v Sloveniji. Nato je moral vsakih šest mesecev vlagati nove prošnje in šele po štirih pozitivnih odgovorih je lahko zaprosil za začasno bivališče v Novem mestu. Od avgusta 2021 mu je to odobreno za pet let.

Covid, kap in dva dni za poroko. Toda do te rešitve je bila pot zelo stresna. V postopku za združitev družine šteje vsak dan, saj so roki za urejanje dokumentacije zelo strogi. Noorovo dokumentacijo je urejalo afganistansko veleposlaništvo na Dunaju, a se tam v času korone nihče ni javljal na telefonske klice. Noor je bil še vedno nepojasnjeno in nezakonito v Centru za tujce, Dragana pa »na okopih«. Pod stresom je njeno telo popustilo – doživela je možgansko kap in pristala v bolnišnici. Nenehni pritiski so zahtevali velik davek. Toda kljub vsem tem težavam jima je – ob široki spodbudi in pomoči – za mišji repek uspelo ujeti rok za dokončanje postopka združitev z družino.

Ko sta bila v ponedeljek, 13. decembra 2021, povabljena na upravno enoto, nista vedela, kaj lahko pričakujeta. V mislih sta imela le 15. december, ko se je iztekel rok za njun postopek, in bala sta se, da bosta morda zaprositi za podaljšanje, kar bi prineslo nove obremenitve in tveganja. Toda nasmeh gospe, ki ju je sprejela, je bil dovolj zgovoren, očitno je odleglo tudi njej: »Papirji so kompletirani in lahko se poročita.« Dolgo sta sanjala o tem trenutku, sedaj pa je bilo vse, kar sta uspela izgovoriti, vprašanje: »Kdaj?« Dva dni časa sta imela. Poročila sta se v sredo, 15. decembra. »Čeprav je bilo zelo uradno, kot pač zahteva protokol poroke na upravni enoti, je bilo vendarle tudi zelo slovesno,« pravita njuni priči. Noor in Dragana se zavedata, da tega srečnega trenutka ne bi bilo brez številih prostovoljcev, Slovenske filantropije, Društva Rog in prostovoljcev drugih nevladnih organizacij, pa novomeškega društva DRPD in Založbe Goga ter posameznikov, ki so jima pomagali na vse načine. V veliko pomoč je bila tudi peticija Uroša Lubeja z več kot tisoč podpisi – v domačem okolju so Noora podprli ljudje iz vseh političnih opcij.

Od tod dalje se je vse odvijalo zelo hitro. Po prijavi na zavodu za zaposlovanje je dobil delo v pekariji Kralj Matjaž. Matjaž Smodiš, nekoč zelo uspešen košarkar, je tudi zelo uspešen podjetnik, ima kavarno picerijo in pekarijo. Kljub temu da je na pogovoru za službo Noor priznal, da dela peka ne pozna, se pa rad uči, mu je dal možnost in Noor jo je v celoti unovčil. Ker odlično kuha, mu je tudi delo peka in slaščičarja hitro steklo.

Drago plačilo za srečen konec. Ko sta se spoznala, je bila Dragana zdrava in odločna ženska s smehom, ki je kar zvončkljal. Toda kalvarija, ki sta jo doživljala z Noorom, je pustila posledice. Prvi kapi je sledila še ena, morala pa je tudi na operacijo anevrizme. Noor in Tibor sta jo obiskovala, ji prinašala domače dobrote, obvezno tudi nedeljsko kosilo, da so ga pojedli v bolnišničnem parku. Še vedno okreva – govor se ji je že povsem popravil, upa, da bo tako tudi s še nekaj drugimi težavami, ki so posledice kapi. Ob sebi ima skrbnega in dobrega moža, na katerega se lahko zanese, tako kot se je on zanesel nanjo, ko ni vedel, kam ga bodo poslali – v smrt ali k njej. Sedaj je vse hudo za njima in vesta, da bosta skupaj »do konca svojih dni«.

Revija Janašt. 3026. 7. 2022