Ksenija in Lara Rovan: Motorna žaga? Šala mala!
Sta prostovoljni gasilki iz PGD Grčarice, kjer je Ksenija tudi podpoveljnica. Lara je zaposlena v policiji, na oddelku za radijske komunikacije, Ksenija pa je diplomirana inženirka kmetijstva – zootehnike ter dela na Upravi za zaščito in reševanje (sektor za operativo). Oboje se sliši zelo akcijsko, ob čemer prikimata z nasmehom. Sestri dvojčici je za gasilstvo pri njunih 16 letih navdušil oče. »Gasilec je že 40 let in gasilstvo je pravzaprav družinska tradicija, tako da naju ni bilo treba posebej prepričevati.«
Začeli sta z mladinskimi tekmovanji, sledili so že resni tečaji – najprej za operativnega gasilca. »Odkar sva včlanjeni, praktično od začetka, delava v operativi, kar pomeni, da se udeležujeva tečajev, sodelujeva na intervencijah, sektorskih vajah.« Bili sta že na 15 do 20 intervencijah: požari v naravi, vetrolomi, večji požar gospodarskega objekta ...
Poleg tega, da sta operativni gasilki, imata v žepu opravljene tečaje za višjega gasilca in nižjega gasilskega častnika ter specialnosti za strojnika (znanje o gasilskih črpalkah, strojih, agregatih ...) in uporabnika izolirnega dihalnega aparata. Ravno teden dni pred požarom na Krasu pa sta v izobraževalnem centru za zaščito in reševanje v Sežani opravili tečaj za gašenje požarov v naravnem okolju. Tako rekoč takoj po tečaju sta lahko znanje preizkusili v praksi na terenu.
Laiki si morda mislimo, da so dekleta med gasilkami (tudi na terenu) bolj kot ne za okras in lažja dela, kot so odpiranje ventilov in zvijanje cevi, a ni tako. Kaj v taki akciji, kot je bil požar na Krasu, ženske dejansko počno? »Vse, kar počno fantje. Nič nas ne šparajo. Ksenija je, na primer, ves dan in vso noč delala z motorno žago na protipožarnih presekih,« pove Lara, Ksenija pa doda: »Imam tudi tečaj za delo z motorno žago.« Za kar je seveda tudi kriv njun ati, ki je profesionalni gozdar. »Zato sem dobila veselje za žaganje, pa tudi doma na kmetiji sem se lotila vsega in sem potem opravila še ta izpit.« Za žago bi v sili znala prijeti tudi Lara, sicer pa jo raje prepusti sestri.
Na gorečem Krasu, kjer sta preživeli dve noči (ponedeljek in sredo, vsakokrat 12 ur) in vso nedeljo, sta gasili, pripravljali cevi, delali oglede, sodelovali pri izvajanju protiognja (preventivni požig pasu ob cesti). Ju je bilo kdaj strah? »Ne, saj so nas inštruktorji na tečaju zelo dobro pripravili na take razmere, opravili smo tudi praktične vaje in v okviru tečaja šli na štiri intervencije na manjše požare, ki so se zgodili pred tem najobsežnejšim.«
V gasilstvu, ki mu namenita precej prostega časa, bosta vztrajali, saj ju žene strast pomagati ljudem. »Ko vidiš hvaležnost ljudi, na Krasu so stali ob cesti, nam mahali, ponujali hrano in pijačo, pozabiš na utrujenost. To ti da dodatno moč in energijo.«
Tina Hlebš: Vesela sem, da mi fantje zaupajo
»Marsikateri dedec se lahko skrije pred njo. Na zunaj nežna in krhka, a zmožna izrednih naporov in obvladovanja tehničnih zadev,« je o prostovoljni gasilki iz PGD Bizovik (naselje tik ob Ljubljani) povedala njena sokrajanka. Med gasilce je vstopila pri sedmih in vztraja že dvajset let, za kar lahko mirno okrivimo gasilca v družini – očeta in sestro. Izpit za operativnega gasilca je naredila pri 19, k temu pa vsako leto dodaja nove čine (tudi za višjega gasilca), tečaje in specialnosti, kot so vodja čolna, gašenje notranjih požarov, varno delo z motorno žago, bolničar, reševalec iz vode, usposabljanje za delo na strehi ... »Ker je zanimivo,« pravi. Tudi to, da moraš pri nekaterih izpitih naravnost v goreči kontejner, v ogenj. Brez strahu.
Pomaga tudi pri vzgoji mladine v gasilskem društvu, tako da jo poznajo skoraj vsi lokalni otroci. Se je pa za podmladek treba v dobi številnih dejavnosti precej potruditi, zato so letos tradicionalnemu Božičku v darila podtaknili tudi gasilsko vabilo, in izplen je obetaven – vpis 40 otrok.
Po izobrazbi diplomirana inženirka tehniške varnosti ne šteje več intervencij, v katerih je sodelovala. »Zelo sem vesela, da mi fantje in poveljnik zaupajo, me vsakokrat vzamejo s sabo, vedno sem prva ali druga napadalna skupina. Vesela sem, da cenijo moje znanje in me obravnavajo kot sebi enako. Kot slišim, zaupanje v ženske drugod ni tako samoumevno.«
Najhujša intervencija, ki se je spomni, je gašenje hiše v domačem kraju. »V gorečo hišo sva, opremljeni z dihalnim aparatom, prvi vstopili dve gasilki, ki sva na kraj nesreče tudi prvi prispeli. Nič nisva videli, samo gost dim, in pravzaprav samo tipaš, kot bi bil v temi. Pa še neka cev je počila ... Sprva so celo mislili, da je v hiši ujet otrok, nato se je izkazalo, da ga ni.«
Več v Jani, št. 31, 2. 8. 2022
